Andora

Andora

Po 6 mesecih v Španiji smo se od te sredozemske države poslovili in se podali najprej v Andoro. Andora je majhna državica v Pirenejih, ki s svojimi visokimi gorami privabi marsikaterega smučarja. Prav turizem je najpomembnejša gospodarska dejavnost te majhne dežele, ki je po površini 6. najmanjša država v Evropi in 16. na svetu. Njihov uradni jezik je katalonščina, a prebivalci pogosto govorijo tudi špansko, francosko in portugalsko.

Mi smo v Andoro vstopili v nedeljo popoldne. Za vstop iz Španije in Francije test ni potreben, a smo vseeno pričakovali, da nam bodo na meji vsaj pregledali dokumente, glede na to, da država ni članica EU. Temu ni bilo čisto tako, saj nam je carinik, tako kot vsem ostalim, le prijazno pomahal. Nasprotno pa se je dogajalo v nasprotni smeri. Kolona vozil, ki je iz Andore želela vstopiti v Španijo, je bila več kilometrska. Tako smo se z nasmehom na obrazu odpeljali do parkirišča (42.4538, 1.48637), kjer smo tudi prenočili.

Naslednji dan pa nas je ob 11. zjutraj čakal najpomembnejši opravek v današnjih časih – covid-19 test. Ker v Andori večinoma opravljajo TMA teste in ne PCR, sva se zanj odločila tudi midva. Francija namreč priznava oba, je pa cenovna razlika med njima ogromna. V Španiji bi za PCR test plačala najmanj 100€/osebo, medtem ko naju je v Andori TMA test stal “le” 40€/osebo. Le-tega sva opravljala v glavnem mestu Andorra la Vella v Stop Lab. Brlog in Šnofko sva lahko na srečo pustila čisto blizu parkirne hiše, kjer teste izvajajo. Ja, čisto zares, celotno 5. nadstropje parkirne hiše je sedaj testni center. Sprva sva mislila, da ti vzorec vzamejo kar iz avta, a se je izkazalo, da temu ni tako. Še dobro, glede na to, da je najin kamper malce prevelik za parkirni hišo. Hitro so nama vzeli vzorce iz grla, preverili mail, na katerega pošljejo rezultate, in že sva hitela nazaj k Šnofki, s katero smo skupaj raziskali prestolnico Andore.

Andorra La Vella

Andorra la Vella je najvišje ležeča prestolnica v Evropi, saj leži na višini 1.020 m nad morjem. Pravzaprav je stisnjena v dolini med visokimi hribi, ki jo nekako omejujejo, a se kljub temu mesto vidno širi tudi na hribovita pobočja. Mi smo se od parkirišča najprej podali čez glavni trg mimo cerkve Església de Sant Esteve do hiše Casa de la Vall. Le-ta je nekoč predstavljala dom vplivni španski družini, kasneje pa državnemu parlamentu. Je lepa kamnita stavba, ki malce spominja na manjši grad.

Pot smo nadaljevali malce višje, saj smo se povzpeli na panoramsko pot nad prestolnico, ki nudi zelo lepe poglede. Dolga je več kilometrov, a mi smo se odločili, da ne prehodimo cele, temveč se raje podamo skozi mestne ulice do mostu Pont de la Margineda. Z velikim napisom nas je hitro spomnil v katerem mestu se nahajamo.

Pont de Margineda

Po prečkanju mostu smo si želeli ogledati znamenito skulpturo ure znanega umetnika Salvadorja Dalíja. Žal pa je na tistem mestu, kjer smo imeli shranjene koordinate, nismo našli. Glede na to, da so tam ravno prenavljali cesto, sva predvidevala, da so jo začasno umaknili. Na tem mestu moram še opozoriti, da nisva mogla bolj natančno “zguglat” kje se znamenitost nahaja, saj je prenos podatkov v Andori zeeelo drag. Mislim, da je nekih 10€/MB, zato ob obisku te države raje ne vklapljajte mobilnih podatkov!

Ena izmed izložb s cigareti

Ker si kaj dosti več nisva imela namena ogledati, sva se podala po ulici, ki je raj za ljubitelje nakupovanja. Andora je kot, da bi kupoval na letališču – davki so zelo nizki. Zato je večina stvari precej cenejših, predvsem cigarete, alkohol in elektronika. Trgovine tako pokajo pod težo cigaretnih škatel in steklenic. Midva sva si bolj ogledovala elektronske napravice, a nama je hvalabogu Šnofka prišparala kak nepotreben nakup. Moram reči, da se prepoved psa v trgovinah včasih vseeno izplača 😀.


Lac d’Engolasters

S tem se je naš ogled prestolnice končal in podali smo se do par kilometrov oddaljenega jezera Lac d’Engolasters. Le-ta leži na višini 1.616 m in je velik 7 ha. Ker je zraven urejeno veliko parkirišče, smo lahko tam pustili naš brlog in se podali na sprehod po lepo urejeni 2,5 km dolgi poti okrog jezera. Poti je sicer več, nekatere so celo namenjene posebej gorskim kolesarjem. Nama je bila predvsem všeč gorata okolica, ki s pobeljenimi vrhovi daje pravi zimski občutek.

Ker je bila ura že pozna, smo se vrnili na parkirišče pred nakupovalnim središčem, kjer smo parkirali že prejšnji večer in tam zopet prespali.


Mirador Roc del Quer

Po prejetih negativnih rezultatih Covid testov (Rok je rezultat dobil že prejšnji večer) smo se zjutraj podali do znamenite razgledne točke Mirador Roc del Quer. Po ovinkasti cesti, ki jo je seveda najin 20-letnik zmogel brez problema, smo prispeli na višino 1.950 m, kjer smo ob cesti že zagledali prve ostanke snega. Vsak košček, pa četudi velik le 2×2 cm, je Šnofka povohala, grizla in okrog njega veselo skakala. A vseeno smo sneg pustili za sabo in se peš odpravili do razgledne ploščadi. Z nje je res prekrasen razgled na celotno dolino in okoliške gore. Nekateri deli ploščadi so celo stekleni, tako da lahko čisto zares preveriš kaj se dogaja tik pod tabo.


Pont d’Envalira

Z razgledne točke pa smo se odpravili proti Franciji. Izbrali smo pot, ki nas je vodila čez najvišji prelaz v Andori imenovan Port d’Envalira. Lahko bi se sicer do francoske meje odpeljali čez predor pod njim (cena za avtodom je 12€), a smo se zaradi kopne ceste in nepozabnih razgledov odločili, da se raje podamo na sneg. Ta del države nam je bil daleč najlepši, saj se cesta vije visoko med gore. Čeprav je bil naš plan, da se letos izognemo snegu, pa smo se ga na tem mestu res razveselili. Kljub temu, da je bil že maj, je bilo lepo stati sredi take gorske panorame in slišati škripanje snega pod nogami. No, še bolj kot midva se je snega razveselila Šnofka, ki je na vrhu prelaza na 2.406 m tekla gor in dol in sploh ni vedela kako naj sprosti svoje ekstremno navdušenje. Če bi se v tistem trenutku midva odpravila naprej, verjetno še par dni ne bi niti opazila, da je ostala sama. Kljub temu pa sva jo po kakšne 15 minutnem norenju žal popakirala nazaj v kamper, s katerim smo se spustili proti francoski meji.

Slišala sva že nekaj zgodb, da cariniki na meji avtodome temeljito pregledajo, saj si vsi lahko predstavljamo koliko cigaret in alkohola se da skriti v naših vozečih domovih. Zato sva bila kar malce živčna. “Švercala” sicer nisva prav ničesar, a vseeno ni dober občutek, če nekdo stika po vseh tvojih osebnih stvareh. Z rezultati testov v eni roki in z izjavo o ne-okuženosti (v kateri napišeš, da čisto zares nimaš nobenih simptomov in je za vstop v Francijo obvezna), sva se podala proti meji. In veste kaj? Na meji so stali 3 cariniki, vsi pa so le pomahali in naju spustili v Francijo. V tem trenutku sva se le spogledala in si rekla:

“A sva dejansko vrgla 80€ direktno v smeti??”

Jap, sva. In joj, koliko cigaret in alkohola bi lahko “prešvercala”… 😀

Tako, da ne, nihče več ne more trditi, da je potovanje med korono nemogoče 😀.

Pa se slišimo prihodnjič…

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *