Estonija

Estonija | Talin, Parnu, Viljandi, otok Saaremaa in močvirja

V tem tednu smo raziskali celo Estonijo! Ja, razlika v velikosti med Norveško / Finsko in Estonijo je kar očitna. Iz Helsinkov smo sicer imeli namen iti v St. Petersburg, a Rusija zaradi trenutne korona situacije ne izdaja turističnih viz. Zato sva imela načrt B, kateri je vključeval obisk St. Petersburga s trajektom iz Helsinkov ali Talina, saj, če v mestu ostaneš manj kot 72 ur, turistične vize ne potrebuješ. Žal so tudi ti trajekti odpovedani, zato smo se s s trajektom, ki je vozil 2h in 15 min, iz Helsinkov odpeljali direktno v Talin. Trajekt je bil sicer ogromen. Dejansko je bil skoraj velikosti tistega, s katerim smo se 2 leti nazaj odpeljali iz Francije na Irsko. Imel je vse – bare, restavracijo, igralnico, dvorano, kjer je potnike zabaval band in celo ogromno kabin. Kdo potrebuje kabino za 2 urno vožnjo je sicer zgodba zase. Šnofka je morala počakati v kamperju, kar naju je spravilo v malce slabšo voljo, a je vseeno vožnja minila kar hitro. Trajekti sicer vozijo večkrat dnevno, cene pa se med njimi precej razlikujejo, zato je fino, če kupite karte vnaprej. Midva sva izbrala najcenejšo opcijo za naš brlog – 85€ (isti dan bi lahko plačala tudi 150€). Tako smo v popoldanskih urah prispeli v estonsko prestolnico, prespali na njenem obrobju in jo zjutraj dobro raziskali.

Talin

Zjutraj smo se pripeljali na parkirišče (59.4464, 24.750099), katerega cena je bila 2€/24h. Se nama je kar smejalo, saj sva o takšnih cena v prejšnjih državah lahko le sanjala. V sončnem vremenu smo se nato podali proti centru mesta, ki je od parkirišča oddaljeno le slab km. Najprej smo se sprehodili po mestnih ulicah in uličicah, ki so naju že takoj očarale. Arhitektura stavb je namreč res zanimiva, saj nekako že malo spominja na Ljubljano, a ima vseeno ruski in skandinavski pridih. Barvite fasade pa seveda vsemu skupaj dodajo še piko na i. Sprehodili smo se pod Catherininim podhodom (Catherine’s passage), kateri naj bi bil najstarejša ulica v Talinu. Potem pa smo se za 3€/osebo povzpeli na mestno obzidje (pes je zastonj).

V stolpih mestnega obzidja si lahko prebereš kar nekaj zgodovinskih zanimivosti, po obzidju pa se lahko sprehodiš in občuduješ mesto pod sabo. Naju je posebej očaral pogled na mestno katedralo Alexandra Nevskyega, ki izgleda skoraj tako kot tista v St. Petersburgu. Ko sva jo zagledala, nama je bilo kar malce lažje pri srcu, da smo morali to rusko mesto izpustiti.

Kasneje smo se sprehodili mimo tržnice z rožami do glavnega mestnega trga, kjer stoji tudi mestna hiša. Ker sva med hojo v nekem baru videla kuhano vino in, ker je bil res lep jesenski dan, sva se na glavnem trgu želela nekje usesti in si privoščiti to zimsko pijačo, a je žal niso nikjer imeli. Zato sva trg le poslikala in se mimo Toompea gradu odpravila do že prej omenjene katedrale.

Ulice okrog katedrale so precej ozke, zato jo je bilo dejansko lažje in bolje opazovati z mestnega obzidja, kot pa od blizu. Vseeno so naju navdušile kupole, ki so bile v kombinaciji z jesenskimi barvami odpadajočih listov res prekrasne.

Tako sva se od starega mestnega jedra poslovila in se odpravila k novejšim delom mesta. Ogledala sva si četrt Telliskivi, ki je mogoče malce spominjala na našo Metelkovo. Sprehodila sva se npr. mimo tramvaja, ki deluje kot bar, stare tovarne, kjer se zdaj prebivalci Talina pogosto družijo in podobno.

Četrt Telliskivi

Za konec pa smo se sprehodili še do četrti Kalamaja, ki slovi po lepih lesenih hišah. Le-te niso več hiše, ampak že prave vile, saj so res velike. Seveda so različnih barv, zato sva se spet počutila kot v enem od skandinavskih mest. Od tu smo se odpravili nazaj proti brlogu in se odpeljali proti jugu.

Četrt Kalamaja

Močvirje Kakardaja

➡ 4km (v eno smer)

⏱ 1h (v eno smer)

To naj bi bilo eno lepših in urejenih močvirij v Estoniji, zato ga res nisva želela izpustiti. Po precej blatni cesti smo se popoldne pripeljali do izhodišča (59.188629, 25.509933) in se odpravili na sprehod po lepo urejenih lesenih poteh. Le-te vodijo čez močvirje, tako da na delih stojijo nad vodo, na drugih delih pa se mimo mlak in jezerc le sprehodimo. Le-ta so spet zelo temne barve, zato je v njih odsev oblakov neverjeten. Celotna pot je dolga 4km in žal ni krožna, zato se moramo do izhodišča vrniti po isti poti. Ker pa nam to ni preveč dišalo in ker sva nekje prebrala, da obstaja tudi druga povezava med koncem lesenih potih in izhodiščem, sva se odločila, da jo najdemo. Sprva je kazalo kar obetavno, saj po gozdu najprej vodi široka in urejena gozdna pot. Po kakšne 2km pa se moramo z nje odcepiti na pot, ki je sicer nekoč obstajala, zdaj pa lahko vidimo le njene zametke, ki izgledajo v obliki shojene trave. Ta del pot je čisto raven, zato se kar malce vleče. Nama se je vlekel še malo bolj, saj sva opazila kar veliko velikanskih medvedjih stopinj. Zato sva na telefonu prižgala glasbo in počasi prikorakala do dela poti, ki vodi po travniku. Pot je po sledeh traktorja dobro prehodna, je pa zato veliko (res veliko!!) pajčevin, ki so okrasile najine hlače. Če upoštevate, da je mene pajkov res zelo strah, si lahko mislite kako navdušena sem bila nad tem delom poti. Ko se je končno končal in sem že mislila, da je vsega hudega konec, pa sva prišla do par metrov širokega in zelo globokega potoka. Uspelo nam ga je prečkati preko precej nestabilnega debla, nato pa smo pot nadaljevali čez drn in strn po gozdu, saj pot ni bila več vidna. Na srečo ima Šnofka presenetljivo dober voh, zato sva ji sledila in upala, da naju pripelje do brloga. Hvala bogu se je njeno vohljanje obrestovalo, saj bi drugače imela veliko večjo težavo najti pravo pot. Torej – če želite prehoditi 10km namesto 8 in bi radi videli še kaj drugega od lesenih poti, naredite krožno pot, vendar vam je iskreno povedano ne priporočam. Pa ne, ker je tako zelo grozna, ampak, ker je del po lesenih poteh neprimerljivo lepši.


Otok Saaremaa

S severnega dela Estonije smo se odpeljali na zahodno obalo, kjer smo 2 dni raziskovali kar velik otok Saaremaa. Nanj vozi spet presenetljivo velik trajekt vsake pol ure, zato vam ni potrebno skrbeti, da bi ga zamudili. Cena za osebna vozila do 3,5t in 2 osebi 14€.

Milini Angla

Mi smo se direktno s trajekta odpeljali do mlinov Angla, ki so pomembna znamenitost otoka. Ob pogledu nanje je kar malce težko verjeti, da si v Estoniji in ne na Nizozemskem. Sicer je le eden od njih narejen v nizozemskem stilu, a midva vseeno takšnih mlinov tukaj nisva pričakovala. Poleg njih pa lahko vidimo tudi stare traktorje in opazujemo koze in zajce. Mi 3 smo najbrž več časa preživeli pri zajčkih, kot pri mlinih. Šnofka je bila nad njimi še posebej navdušena, saj je celotna posest ograjena, tako da je pes lahko brez težav spuščen. Lahko se tudi povzpne na mline ali pa se igra z lastnikovimi psi. Za Šnofkino veselje je bilo tako poskrbljeno. Midva pa sva si medtem prebrala nekaj zanimivih dejstev o mlinih – npr. le-ti so bili najverjetneje zgrajeni v 19. stoletju, a jih je leta 1944 bomba popolnoma uničila. Ponovno si jih postavili šele leta 1985.

 

Klifi Panga

Klifi Panga ležijo na severozahodni strani otoka in slovijo kot najvišji klifi v Estoniji. Nekoč je sicer to mesto veljalo kot neke vrste svetišče, kjer so žrtvovali ljudi in živali. Dolgo nazaj so jih namreč metali preko klifov, kasneje pa so čez zlivali le še alkoholne pijače. Čaščenje bogov morja pa je na srečo dandanes stvar preteklosti. Najvišji klif je sicer visok le 21m, kar ni ravno dih jemajoče. Za razliko od klifov v Franciji ali na Irskem, so ti le manjša bolj strma pobočja, ki naju niso zelo navdušila. Je pa vseeno nad njimi lepo speljana pot, s katere lahko občudujemo množico labodov pod nami. Na enem delu se lahko s poti s pomočjo vrvi celo spustimo na plažo.

 

Kuressaare

Edina znamenitost mesta, ki vam jo lahko zaupam je ogromen grad, ki stoji na otoku. Okrog in okrog ga obdaja širok jarek, zato se do njega lahko podamo le preko mostu. Midva v njegovo notranjost nisva vstopala, zato vam o njem ne znam dosti povedati, lahko pa vam zaupam, da je že njegova zunanjost vredna obiska. Do njega se namreč podamo čez mestni park mimo 2 starih hiš, ki vas bosta sigurno navdušili, saj izgledata kot domovanje Pika Nogavičke. Ena izmed njiju je v privatni lasti, druga pa že dolga leta deluje kot hotel. Mi smo si sicer pred gradom ogledali še mestno jedro, ki je zelo majhno, a ima ravno zato svoj čar. Mestece tako priporočava za krajši sprehod, saj je res kar luštno.

 

Krater Kaali

Krater, ki se nahaja v vasi Kaali, je 1. v Evropi in 2. na svetu, ki je dejansko dokazan, da je nastal kot posledica padca meteorita. Le-ta naj bi padel pred okrog 7.500 do 7.600 leti, na višini 5-10km od tal pa naj bi razpadel na več kosov. 9 jih je padlo na Zemljo ravno tu, na otoku Saaremaa. Midva sva si ogledala največji krater, ki je širok kar 110m in globok 22m. Ker je na slikah izgledal bolj kot neka mlaka, od njega nisva kaj dosti pričakovala. Na koncu pa naju je kar presenetil, saj je veliko večji kot sva si predstavljala, poleg tega pa je res vidno, da je krater. Tudi stene nad vodo se dvigujejo še nekaj metrov visoko, tako da ga res ne moremo zamenjati za jezero. Okrog njega vodi pot, zato si ga lahko ogledamo z vseh strani.


Parnu

Podobno kot Kuressaare tudi Parnu ni mesto, kjer bi si ogledovali kakšne zgodovinske znamenitosti. Je pa vseeno mesto, kjer vsako leto dopustuje ogromno Estoncev, saj ima čudovito peščeno plažo. Mi smo si popoldne ogledali staro mestno jedro, ki je spet bolj majhno, a je glavna ulica vredna ogleda. Vsaka stavba je drugačna, saj je vsaka zgrajena v svojem stilu. Nama je bilo mesto kljub oblačnemu vremenu zelo všeč. Ker sva parkirala na ulici (58.3853, 24.490999) ne čisto v centru mesta, smo se morali nazaj do brloga sprehoditi po mestnem parku, ki nas je spet navdušil z jesenskimi barvami. Kasneje smo se zapeljali še do plaže, kjer smo prespali in se zjutraj po njej sprehodili. No ja, Šnofka se je seveda tudi skopala, saj ni nič boljšega od teka po manjših valovčkih na peščeni plaži.


Tolkuse raba

➡ 2,5km

⏱ 45min

Podobno kot Kakardaja, je tudi Tolkuse raba lepo urejeno močvirje. Še bolj zanimivo od samega močvirja pa je, da se na poti sprehodimo tudi na najvišjo peščeno sipino v Estoniji! Le-ta je visoka okrog 30m, na njej pa stoji tudi razgledni stolp, s katerega je lep pogled na celotno močvirje in zaliv Parnu. Moram reči, da je zelo zanimiv občutek priti iz gozda na belo mivko, nato pa direktno na lesene poti, ki vodijo čez mokro močvirje. Neverjetno česa vse je narava sposobna. Sama pot je sicer podobna tisti v močvirju Kakardaja, saj so spet lepo urejene lesene poti, ki vodijo malo skozi gozd, malo pa mimo tamkajšnjih jezer. Mi smo zares uživali.


Viljandi

To mestece pa nama je bilo od vseh estonskih mest najbolj všeč. Med sprehajanjem po mestnih ulicah sva imela občutek kot, da sva se vrnila za kakšne 200 let nazaj v čas. Hiše so spet zgrajene v posebnem estonskem stilu, veliko ulic pa je le tlakovanih. S parkirišča (58.364799, 25.5956999) sva se sprehodila mimo starega vodnega stolpa in mestne hiše po lepo urejenih ulicah do mestnega parka, ki je res prekrasen. Iz njega je namreč lep razgled na reko v daljavi. Poleg tega si lahko ogledamo tudi ruševine gradu in se odpravimo čez viseči most. Mi smo se v tem parku zadržali res ogromno časa, saj je bil prelep topel jesenski dan. Ker sva zadnje mesece preživela bolj na severu, je bil to prvi dan po zelo dolgem času, da sva se lahko sprehajala brez jaken. Prebudila sva tudi otroka v sebi, saj sva v mestnem parku našla velikansko leseno gugalnico, ki naju je kar navdušila.

Iz Viljandija smo se nato odpravili proti latvijsko-estonski meji in tako zaključili naš potep po najbolj severni baltski državi. Nama je bila kar všeč, saj je kar redko poseljena in zelo gozdnata. Upajmo, da ji bosta v tem pogledu podobni tudi Latvija in Litva.

Pa se slišimo prihodnjič…

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *