Finska

Finska | Laponska

Z Norveške smo se preselili na Finsko, od katere nismo prav dosti pričakovali. Prvič zato, ker smo bili kar razočarani, da zapuščamo Norveško in kar prepričani, da je naš odhod pomenil konec vsega lepega. Drugič pa zato, ker sva že neštetokrat slišala, da je Finska dolgočasna, da so povsod gozdovi, jezera in sama ravnina ter, da v bistvu ni ničesar za videti. No, zdaj vam lahko iz prve roke povem, da temu niti približno ni tako. Ja, povsod so gozdovi in jezera, a je prav ta divjina neverjetna. Prvi dan, ko sva se zbudila v gozdu ob neki reki, je Rok pripomnil, da se počuti kot, da sva se zbudila na Aljaski. Res ne pretiravam, če rečem, da je to ena lepših držav, kar sva jih obiskala. Seveda je za tiste, ki radi preživljate čas v naravi in komaj čakate, da pobegnete od velikih mest in na splošno ljudi, saj je vsaj severni del te čudovite države zelo redko poseljen. Prav zato pa je nama tako zelo všeč. In tudi Šnofki seveda.

Tuulisjärvi

➡ 1,5km (v eno smer)⬆ 40m (v obe smeri)⏱ 20min (v eno smer)

 

Že drugi dan našega potepanja smo odšli na krajši sprehod do enega izmed nešteto jezer. Parkirali smo na makadamskem parkirišču (68.856827, 27.126745) in se v res sončnem dnevu podali po lepo označeni poti. Pot do jezera vodi čez redek gozd, kjer lahko spet nabiramo borovnice (teh je povsod ogromno). Pri jezeru pa se lahko, če je mrzlo, ogrejemo v lesenem bivaku, v katerem je velika lesena miza in klopi. Stena obrnjena k jezeru je steklena, zato ne zamujamo lepot narave, tudi če smo notri. Možnost je tudi, da uživamo zunaj, saj so postavljene klopi v krogu, na sredini pa je povsem brezplačno kurišče. Tudi za les je poskrbljeno, saj je hišica zraven bivaka popolnoma napolnjena z drvi. In ja, vse je brezplačno! Taka kurišča in že pripravljena drva so na Finskem zelo pogosta, kar je naju kar presenetilo in ob enem navdušilo. Si predstavljate, da bi to delovalo v Sloveniji? Da žar in klopi ne bi bile poškodovane, drva pa ne bi “zmanjkala” kar čez noč? No, mi tokrat sicer nismo pekli ničesar, smo pa se za kratek čas ob jezeru nastavili sončnim žarkom in nato pot nadaljevali nazaj proti brlogu.

 

Pyhä Nattanen

➡ 7km (krožna pot)⬆ 220m (krožna pot)⏱ 2h (krožna pot)

 

Preden začnem opisovati večer pred pohodom in sam pohod, moram povedati, da je zadnjih 10km do izhodišča makadamska, precej luknjasta cesta. Prevozna je sicer brez problema, a samo v opozorilo, če bolj “šparate” svoj kamper. Izhodišči poti sta sicer dve, saj je pot krožna in vodi kakšen km po cesti, ki sem jo opisala. Midva sva parkirala na prvem parkirišču (68.107648, 27.326812), je pa drug malce večji in zraven njega stoji tudi wc.

Mi smo se tja pripeljali v popoldanskih urah in nato cel večer opazovali severni sij. Ja, že 4. kar sva jih videla! Ne vem ali se potikamo po tako odročnih krajih, da res ni nobenega svetlobnega onesnaženja, ali pa imava le noro srečo, a vseeno sva vsakič, ko ga zagledava, vesela kot majhna otroka. Tokrat sva ga celo posnela video si lahko ogledate tukaj. Ker se je ves čas prikazoval in izginjal, sva na koncu šla spat, čeprav je še vedno plesal na nočnem nebu.

 
 

Zjutraj pa smo se odpravili na omenjen hrib. No, za slovenske razmere bolj na hribček, za finske pa v visokogorje. Mi smo se odpravili v nasprotni smeri urinega kazalca, saj smo želeli del po cesti prehoditi že na začetku. Pot je zelo lepo označena, tako da se je praktično nemogoče izgubiti. Delček poti celo vodi po leseni stezici, ki v kombinaciji z jesenskimi barvami dreves, ustvari res prelepo panoramo. Do vrha, od koder je čudovit pogled na gozdnato pokrajino in seveda precej jezer, je približno 45 min hoje. Spočijemo si lahko na zelo zanimivih skalah, ki izgledajo, kot da jih je nekdo zložil eno na drugo. Zgrajene so iz zelo trdnega granita, zato jim je uspelo preživeti več ledenih dob! Mi smo se na njih malce posončili, naredili nešteto slikc okoliške pokrajine, se kakšnih 100m sprehodili po isti poti, po kateri smo prišli in se nato odcepili desno, na pot, ki nas je pripeljala direktno do brloga. Začetni del poti nazaj je potrebno stopati s skale na skalo, zato dobra obutev ni odveč.Cela pot nam je bila zelo všeč, saj so trenutne jesenske barve res pravljične, z vrha pa je čudovit razgled. Ob poti lahko spet najdemo kurišče in bivak, kjer se lahko spočijemo.


Luosto

➡ 8,5km (krožna pot)⬆ 250m (krožna pot)⏱ 2,5h (krožna pot)

Tokrat smo parkirali ob izhodišču na ogromnem makadamskem parkirišču (67.137249, 26.917966), od koder sva bila sigurna, da se bo dobro videl morebitni severni sij. Čeprav je bil noč čisto jasna (za razliko od tiste pri Pyhä Nattanenu), pa sva čez okno strmela več ali manj zaman. Bilo je ogromno zvezd, a severnega sija od nikoder. A na koncu se je vseeno pokazal, tik preden sva zaspala, zato sva ga opazovala kar iz tople postelje. Ni slabo, kajne?

Zjutraj smo se mimo veliko zelo luškanih lesenih hiš (ki so narejene iz celih debel) odpravili na hrib, ki je bil že s parkirišča dobro viden. Vzpon je sicer kar strm, zato so skoraj do vrha narejene lesene stopnice. Izgledajo zelo lepo in tudi pogled z njih na dolino je prekrasen, a se boste ob vzpenjanju sigurno vsaj malo prepotili. Koliko stopnic je, ne vem, so pa dolge skoraj 1km. No, mi smo do vrha prikorakali še v sončnem vremenu, nato pa se je na žalost malce pooblačilo. Kljub temu smo ob prebiranju zanimivosti o tamkajšnjem vremenskem satelitu in nato hoji nazaj po zaviti makadamski poti med jesenskimi drevesi zelo uživali. Ob poti so bile tudi ves čas table, na katerih je bil narisan smučar, kar se nama je zdelo sprva kar hecno. Vseeno je hrib zelo nizek in ni zelo velik. Ko sva se spustila v samo vas, pa sva pri žičnici opazila, da je to pravzaprav Luosto Ski Resort in, da je tukaj vse skupaj kar 13 prog. Dolge so tudi 1,5km, najtežje pa so celo označene s črno barvo. Tako, da ne bo kdo rekel, da Finska nima hribov 😀.


Božičkova vas (Santa Claus Village)

V Rovaniemi smo se pripeljali v večernih urah, zato smo lahko že takoj opazili z lučkami okrašene hiše in novoletne jelke. Kot, da bi se pripeljali v pravljico! Božično vzdušje nama je bilo že takoj zelo všeč, čeprav je šele september. Morda zato, ker ga lani v Španiji nisva zares doživela. Sploh pa nisva doživela snega, ki naju je presenetil zjutraj. Čeprav je bil zelo moker, je bilo najino okno v “spalnici” tako zasneženo, da se skozenj ni videlo, strehe hiši pa so postale čisto bele. Rok je bil sicer malce zaskrbljen, saj je naš brlog obut v letne gume in snega res še nisva pričakovala, jaz pa sem bila več kot navdušena. Halo, sneg in to ravno v Božičkovi vasi??! Pa saj bolj pravljično skoraj da ne bi moglo biti! Na žalost je snežilo le zjutraj, nato pa se je sneg spremenil v dež, ki naju je spremljal ves čas ob raziskovanju te vesele vasi.

 

Najprej sva se podala do glavnega trga, kjer sva še zadnjič stopila čez arktični krog (ali severni tečajnik – severneje od te navidezne črte namreč vsaj 1 dan v letu sonce ne zaide oz. ne vzide). To naju je sicer malo užalostilo, saj smo v arktičnem krogu res zelo uživali, a čas je za nove avanture. Nato sva se podala v glavno Božičkovo hišo, kjer lahko najdemo njegovo pisarno, prostore kjer so zložena darila in Božička samega. Ja, tudi septembra se lahko z njim pogovorimo in povemo naše božične želje. Ko sva mu povedala, da sva iz Slovenije, naju je pozdravil s “pozdravljeni” in nama zaupal, da ima njegov jelen Rudolf zelo rad Ljubljano. Ker naju že celo življenje zanima, kako mu uspe obdariti vse otroke na svetu v le eni noči, sva ga to tudi vprašala. Zaupal nama je, da ni zelo lahko, a se po kakšne 4 stoletjih navadiš in naučiš. Povabil naju celo je, da mu pomagava, saj nama očitno premagovanje velikih razdalj in na splošno potovanje ne gre slabo od rok. No, nato sva se od Božička poslovila in se odpravila v trgovino s spominki, kjer je toliko božičnih stvari, da se res počutiš kot 5 letni otrok. Za 40€ lahko kupiš svojo že razvito sliko z Božičkom / 4 božične kartice s to isto sliko / sliko in video svojega pogovora z Božičkom v digitalni obliki (ja, če kupiš razvito sliko, ne dobiš tudi spletne oblike, ampak moraš plačati 2x, torej 80€). Čeprav bi video in sliko zelo rada imela, pa se nama je zdela cena pretirana. Odločiti za nakup se sicer ni potrebno takoj, temveč lahko sliko in video kupiš v 400 dneh od tvojega obiska tudi prek spleta. Za 8€ lahko pošlješ svojim prijateljem tudi Božičkovo pismo, ki ga pošljejo tik prek Božičem. Vse imajo res zelo naštudirano, zato je kar težko, da ne bi česa zapravil.

 
 

Nato sva se po Božičkovi vasi in malemu morju trgovin s spominki sprehodila, odšla do hiš, ki imajo stekleno steno, tako da lahko s kavča opazuješ severni sij in na koncu obiskala še Božičkove severne jelene. Le-ti so nama bili najbolj všeč, zato sva se pri njih zadržala kar veliko časa. Medtem ko sva jih hranila in božala, sva tudi izvedela veliko zanimivih stvari, ki ti jih fant, ki tam dela, rade volje pove, če ga seveda o njih povprašaš. Npr. nisva vedela, da na Finskem divjih severnih jelenov ni, ker so čisto vsi v lasti nekoga. Kljub temu, da so prosto spuščeni v naravi in jih lahko med vožnjo vidiš ogromno, vseeno od nekoga so. Lastnik jelene le 3x letno locira, jih zbere, izbere kateri bodo za meso ter ostale izpusti nazaj v naravo. Prav iz tega razloga je lov jelenov prepovedan. Zanimivo se nama je zdelo tudi, da lahko jelenu zrastejo rogovi kar 2 cm na dan! Noro, kajne? V najinem vlogu sva z vami delila še kar nekaj zelo zanimivih dejstev, zato vabljeni, da si jih ogledate 😀. S tem se je naš obisk Božičkove vasi končal in odpeljali smo novim dogodivščinam naproti. V vas se bomo sicer sigurno še kdaj vrnili pozimi, ko mora biti vse še bolj pravljično, sploh če se popelješ s sanmi, ki jih vlečejo severni jeleni ali huskyji.

 
 

 

Pa se slišimo prihodnjič…

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *