Île de Ré - Potujoči Brlog

Tokrat smo se podali na otok Île de Ré, ki leži na zahodni obali Francije. Dolg je okrog 30 km, njegovo glavno mesto pa je Saint-Martin-de-Ré. Nahaja se zahodno od mesta La Rochelle, s katerim je povezan z 2,9 km dolgim mostom. Zanj se plača mostnina, ki za avto med junijem in septembrom znaša 16€, med septembrom in junijem pa 8€.

Midva sva najprej obiskala mestece La Rochelle, ki naju je z lepimi hišami prav očaralo. Ker je bilo zelo vetrovno in nestabilno vreme, sva se naslednji dan odločila, da odpeljeva najin brlog na servis, saj že več mesecev oddaja »čričkaste« zvoke. Včasih bolj, včasih manj, a zadnje čase so ti zvoki precej glasni, predvsem če dežuje. Zjutraj sva se tako zbudila v deževno jutro in se »razveselila«, da bo kamper sigurno oddajal svoje neprijetne zvoke in ga bodo tako lahko hitro popravili. Najine vibracije pa je očitno najina hiša na kolesih zaznala in se, kot da bi šla k zdravniku, čudežno pozdravila. Na servisu tako mehanik ni slišal nič neobičajnega in nama rekel, da naj ga peljeva na uraden Mercedesov servis. Tako sva res storila in že na poti med servisoma sva zaslišala čričkajoč zvok. Ko pa sva prišla na servis? Ja, brlog se je spet šel tiho mašo in nihče ni slišal nič čudnega. Zato sva brez stroškov oba servisa zapustila in se kljub deževnemu vremenu odločila, da še isti dan odideva na zgoraj omenjeni otok.

Sainte-Marie-de-Ré

Za most sva plačala 8€ (plačilo je mogoče le z gotovino) in že sva se ustavila na prvem parkirišču, kjer sva pojedla kosilo. V istem trenutku se je iz popolnega dežja čisto razjasnilo ter veter je utihnil. Bila sva res presenečena, ker imava z vremenom ponavadi več nesreče kot sreče. Po kosilu smo se tako odpeljali do prve vasi Sainte-Marie-de-Ré, ki slovi po hišicah z zelenimi polkni. Kamper sva uspela nekako stlačiti na parkirišče pred cerkvijo (46.149039, -1.311398), čeprav moram dodati, da se z velikimi kamperji ni ravno pametno preveč voziti po tem mestecu, saj so ulice zelo ozke. S Šnofko smo odšli na krajši sprehod, na katerem sem verjetno fotografirala skoraj vsako hišo v mestu. Ozke kamnite ulice s kamnitimi hišami in zelenimi polkni na oknih so prava paša za oči. Še sploh pa tiste, ki jih še dodatno krasijo številne cvetlice.

La Flotte

Po ogledu mesteca smo se podali direktno v naslednjega malo večjega – mesto La Flotte. Parkirala sva na parkirišču, ki je izven sezone brezplačno (46.191073, -1.33185) in se peš po morski rivi podala v center mesta. Spotoma sva opazovala številne nasedle čolne, ki so potrpežljivo čakali na plimo. Jadrnice so bile v tem pogledu srečnejše, saj so bile privezane v centru mesta v marini, ki je zavarovana z zapornico. Tako uravnavajo nivo morske vode, da jadrnice ne bi nasedle. Mi smo se od marine podali še na sprehod po mestnih uličicah, ki so spet navduševale z barvitimi polkni, trgovinicami s francoskimi siri ali francoskimi slaščicami. Prav pri vsaki sva se ustavila in požirala odvečno slino. Obiskali smo tudi srednjeveško tržnico, ki pa je bila žal popoldne prazna. Do kamperja smo se vrnili po mestni rivi od koder smo prišli ter opazovali čolne, ki so bili zdaj že veselo nazaj v vodi.

Plage du Petit Sergent

Ker je bila ura že veliko, smo se odpeljali do plaže Plage du Petit Sergent (46.184956, -1.410566) do koder sta vodili dve poti: prva čisto peščena in druga čisto kamnita. Izbrala sva kamnito, četudi sva se zato do izbranega prostora za prenočevanje precej počasi in vztrajno »gugala«. Bilo je vredno počasne vožnje, saj smo prenočili v čistem miru, prav tako pa je plaža zelo lepa. Sončni zahod (ki je trenutno šele ob 21.30) smo tako opazovali med sprehodom po mivki ob Atlantskem oceanu.

Phare des Baleines

Naslednje jutro smo se prebudili spet v čudovito sončno jutro. Tako smo se precej hitro spakirali in odpeljali do konca otoka, do svetilnika Phare des Baleines. Ko smo prišli tja, pa se je seveda čisto pooblačilo. Vseeno sva Šnofko pustila v kamperju (46.242115, -1.55551) in se hitro peš odpravila do drugega najstarejšega svetilnika v Franciji. Nanj sva se tudi povzpela, za kar sva plačala 3,9€/osebo. Z vrha je res lep pogled na Atlantski ocean in skoraj cel otok. Ogledati si je sicer mogoče tudi manjši svetilnik pred njem in sam muzej, a se midva za to nisva odločila. Raje sva se sprehodila po številnih stojnicah s spominki, kjer bi lahko zapravila celo premoženje. Prvič zato, ker so prodajali res lepe stvari in drugič zato, ker so bile vse zelo drage. Sama sem si želela kupiti poletno oblekico, a nobena ni bila cenejša od 40€. Tako sva praznih rok odšla k najini Šnofki in že smo se peljali do naslednjega postanka.

Soline

Ker se je spet čisto razjasnilo, smo se po kosilu odločili prekolesariti tamkajšnje soline. Parkirali smo na parkirišču (46.241299, -1.50335), ki je bilo dopoldne čisto prazno, popoldne pa je pokalo po šivih. Otok je namreč poln kolesarjev, saj ima res zelo lepo urejene kolesarske poti. Vse so široke, ločene od ceste in speljane po lepi naravi. Razumljivo je ogromno trgovin, kjer lahko kolesa najameš, kar se res izplača, če nimaš lastnih koles. Kolesarjenje po solinah nama bo tako ostalo v lepem spominu, saj nisva imela težav s kolesarjenjem med avtomobili in čakanjem na prehodih za pešce.

Saint-Martin-de-Ré

Po aktivnem popoldnevu pa smo se odpravili še do zadnjega mesta, ki smo ga imeli namen obiskati – Saint-Martin-de-Ré. Ker je to največje mesto na otoku, sva se malo obotavljala ali bi ga sploh obiskala, saj velikih mest ne marava. A ko sva ugotovila, da največje mesto na otoku še ne pomeni, da je mesto dejansko veliko, sva se odpeljala do parkirišča v njegovi bližini (46.199299, -1.37637) in se s Šnofko peš podala do mestnega središča. Spet je nastalo ogromno fotografij luškanih uličic in hiš ter spet nisva zapravila niti centa. Čeprav je bilo mesto zelo živahno, saj so ravno na ta dan po pol leta zaprtja odprli bare, restavracije in trgovine, so bile vse stvari spet pregrešno drage. Tako sva se namesto zapravljanja raje odločila, da se podava do marine in si na glavni promenadi privoščiva sladoled. Tudi ta ni ravno najcenejši, pa vam ga vseeno ob obisku mesta zelo priporočava. Po krajšem sprehodu po marini smo se počasi odpravili nazaj proti kamperju in se še pred policijsko uro (ki je sedaj ob 21. uri) odpeljali nazaj na celino.

Otok je res lep, zato vam obisk toplo priporočava. Je pa res, da je bilo že sedaj kar veliko turistov, zato je morda pametno, da se tja ne odpravljate julija ali avgusta. Nama je bilo pa definitivno všeč, da so se spet odprli bari in restavracije, saj so Francozi tako spet malo zaživeli. Midva sicer zelo redko odideva v kak bar, pa vseeno nama sprehajanje po ulicah polnih ljudi nekako daje občutek normalnosti.

Pa se slišimo prihodnjič…