Norveška

Lofoti

V tem tednu smo videli toliko, da se že komaj spomnim, s katero zanimivostjo moram začeti. Lofoti so res prekrasno otočje, polni luškanih vasic in špičastih vrhov. Letos je raziskovanje vseh tukajšnjih krajev še toliko bolj prijetno, saj res ni veliko turistov. Turističnih avtobusov še nisva videla, kar naju res zelo veseli. Vsaj ena prednost korona časov.

Pa začnimo na začetku – iz kraja Bodo smo se popoldne odpeljali s trajektom, ki je trajal dobre 3h in stal za naš brlog 210€, v kraj Moskenes na Lofotih. Nad samim trajektom sva bila sicer razočarana, saj nam niso pustili psa vzeti iz avtomobilov (niti na zunanjo palubo ne!), zato je morala Šnofka pot preživeti v brlogu. Njej sicer ni bilo nič hudega, a se je nama vseeno zdelo precej neumno, saj je na vseh trajektih lahko bila z nama, na večini celo notri. Tako sva začetek vožnje preživela na zunanji palubi, ko pa je postajalo hladno, sva se prestavila v toplo zavetje in preostanek vožnje brala knjigo. Okrog 22ih smo v sončnem zahodu zagledali Lofote, ki so naju s špičasto silhueto že takoj očarali.

Reinebringen

400m

➡ 1h (do vrha)

⏱ 1km (do vrha)

Zvečer smo se tako iz Moskenesa zapeljali le na nekaj km oddaljeno parkirišče, ki je bilo že čisto polno (67.912003, 13.0748). V tistem trenutku sva že začela preklinjati turistične kraje, a je na srečo nekdo parkirišče ravno zapustil, tako da smo vseeno lahko tam prespali.

Zjutraj sva bila po pravici povedano preveč lena, da bi za pohod zgodaj vstala. Tudi vreme je bilo napovedano malo mešano, zato sva še pri zajtrku razpravljala, da bi bilo bolje najprej obiskati vasico Å in se na hrib odpraviti popoldne. A ker se je kar naenkrat razjasnilo, smo se preventivno vseeno hitro obuli in odšli na ta slavni hrib.

Hoja do izhodišča nam je vzela približno 15 min, potem pa se je prava muka šele začela. Do vrha namreč vodi 1.566 kamnitih stopnic, ki so precej visoke, zato pot ni mačji kašelj. Od vseh hribov, ki sva jih osvojila, se na tega iskreno povedano ne bi več podala. 1h hoje in 400m višinske razlike po stopnicah je pravo majhno mučenje. Poleg tega je slavni razgled na drugo stran hriba, kar pomeni, da ga vidiš šele, ko stopiš na vrh. Je pa vseeno treba priznati, da je, z eno besedo, fantastičen. Pod nami se namreč razpre pogled na številne otočke, ladje, vasice, fjord, jezero in špičaste vrhove. Ja, vse to! Čeprav sva bila na vrhu kar nekaj časa in preučevala vsako malenkost pod nama, verjetno še vedno nisva videla vsega. Po zoprnih stopnicah smo se tako mimo ogromno turistov, ki so lezli na vrh, vrnili v naš brlog in se odpravili do naslednje znamenitosti.


Å

Ja, Å je ime luštne ribiške vasice z rdečimi hišicami. Nama je bila od vseh vasic, prav ta najbolj všeč. Parkirali smo na precej polnem parkirišču (67.879997, 12.9775) in se peš sprehodili po mestnih uličicah in pomolih. Zelo veliko tam sicer ni za videti (razen muzeja sušenja rib, katerega midva nisva obiskala), je pa sprehod res lep. Vse hiške stojijo na kolih, za njimi pa se dvigajo visoki hribi. Če imate srečo, kot sva jo imela midva, bodo sončni žarki res pričarali čarobno atmosfero.

 

Reine

Ker smo že s hriba Reinebringen opazovali mestece Reine, sva se odločila, da si ga ogledamo še od bližje. Tako smo se odpeljali do tamkajšnjega ogromnega parkirišča za avtodome (67.935097, 13.0944), ki pa naju je z visoko ceno »vrgel na rit«. Plačevanje parkirišča namreč ni mogoče po urah, zato moraš, tudi če parkiraš le pol ure, kot bi storila midva, plačati med 15. in 8. uro zjutraj 25€, med 8. in 15. pa 20€ (torej 45€, če želiš prespati in ne odideš zelo zgodaj zjutraj). Ker se nama je to zdel za kratek sprehod absurd, sva se odločila mesto izpustiti. A ker nama je bil dan res naklonjen, sva uspela v centru na majhnem parkirišču parkirati zastonj in se hitro sprehoditi po majhnem »trgu«. Luštna vas, a niti približno tako lepa kot Å.

 

Plaža Kvalvika in hrib Ryten

200m do plaže (tudi 200m nazaj grede) + 350m do vrha Ryten-a

➡ 2 km do plaže + 2km do vrha Ryten-a (v eno smer)

⏱ 1h do plaže + 1h do vrha Ryten-a (v eno smer)

Izhodišči do plaže Kvalvika sta sicer dve, a ker so vsa parkirišča v bližini mesta Fredvang plačljiva, sva se midva zvečer odločila prespati ob neprometni cesti blizu drugega izhodišča (68.058004, 13.123848) (tam je trenutno parkirišče ob izhodišču zaprto). Imela sva sicer kar srečo, da sva našla prosto mesto, saj je bilo načeloma ob cesti vse zaparkirano. Zjutraj smo se tako kljub močnemu vetru in zato kar mrzlemu dnevu odpravili do Kvalvike in se kasneje povzpeli tudi na vrh bližnjega hriba. Edini način, da do plaže pridemo, je namreč peš čez nižji prelaz (zato naredimo višinsko razliko v obe smeri). Pot je lahka in dobro označena, zato se veliko ljudi odloči s šotorom na plaži prespati. Ob našem obisku je bilo šotorov sicer le nekaj, a ko je turistov veliko, se jih lahko gnete tudi 50 ali več.

Ker pa se nam je zdelo, da do plaže v bistvu še nič nismo prehodili, sva se odločila, da se povzpnemo tudi na hrib Ryten. No, to je bil že ves čas najin plan, a sva ga med hojo že malo opustila, saj je bil vrh zavit v oblake. Tako smo se desno od plaže povzpeli po precej strmi skalnati poti do slemena ter po slemenu pot nadaljevali do kakšne 50m pod vrhom, od koder je bil lep razgled na plažo in še ni bilo oblakov, ki so še vedno vztrajali na vrhu. Tam smo pojedli sendvič, popili vroč čaj, ki je zelo prijal in se kar kmalu vrnili nazaj proti brlogu, saj je bil veter res močen in nas je kljub toplim oblačilom kar hitro prezeblo. Nazaj grede smo se sicer ustavili še na plaži, da se je lahko Šnofka na mivki zares znorela. Ker je bilo, ko smo se vrnili, v brlogu 15 stopinj, smo hitro prižgali kitajski webasto in preostanek dneva uživali v toplem zavetju, medtem ko zunaj veter kar ni popuščal.


Plaži Ramberg in Flakstad

Naslednji dan se je veter delno umiril, zato smo pot nadaljevali mimo plaž Ramberg in Flakstad do vasice Nusfjord. Ker se je celo pokazalo sonce, smo se pri plaži Ramberg ustavili in odšli na kratek sprehod. Če bi bilo toplo, bi se nam zdelo, da se sprehajamo po plaži v neki tropski državi, ne pa skoraj na najsevernejšem delu Evrope. Tukajšnji pesek je namreč čisto svetel, morje pa temu primerno čisto turkizne barve. Res waw!

Plaža Ramberg

Nusfjord

Nusfjord je spet ena izmed ribiških vasi, a se od ostalih razlikuje v tem, da je uvrščena na seznam Unescove svetovne dediščine. To je eden izmed razlogov, da jo obišče res ogromno turistov in je za vstop v vas potrebno plačati vstopnino – 10€ za odraslo osebo in 4€ za otroka. Midva sva se do nje odpeljala tudi zato, ker je pot do tja res slikovita, zato niti nisva bila prepričana, če jo bova dejansko obiskala. Prebrala sva namreč komentarje na TripAdvisorju, da ni vredno plačevati vstopnine, saj sama vas ni nič posebnega. Vseeno sva parkirala na enem izmed manjših parkirišč (68.035202, 13.3478) in kmalu odkrila, da vstopnine ni treba plačati (verjetno spet zaradi korone). Tako smo lahko raziskali vasico čisto zastonj, po lesenih pomolih pa smo se sprehajali praktično čisto sami. Srečali smo mogoče 5 turistov, kar nama je bila velika potrditev, da je bila super odločitev oditi letos na tole dolgo popotovanje. S komentarji na TripAdvisorju se sicer ne bi strinjala, saj nama je bila vas zelo všeč – če bi bilo sonce, bi bila primerljiva z vasjo Å. Le nad cimetovimi kolački v tamkajšnji pekarni sva bila malce razočarana.


Plaže Vik, Haukland, Uttakleiv in Unstad

Dan je bil res neverjetno sončen in topel, tako da je bil izvrsten za raziskovanje plaž. Najprej smo se odpeljali do plaže Vik, ki nas je od vseh najbolj očarala. Parkirali smo ob cesti in se po njej sprehodili, vmes pa celo malce capljali po vodi. Ja, le capljali, saj je na žalost zelo mrzla. S svojo turkizno barvo sicer kar vabi, zato sva videla nekaj ljudi, ki so v kopalkah želeli zaplavati, a so se vsi, ko jim je voda prišla do pasu, obrnili in odhiteli nazaj na plažo. No, Šnofke mraz ni niti malo motil, veselo je čofotala in lovila svojo najljubšo žogico.

Tako smo se od plaže Vik kar težko poslovili in pot nadaljevali mimo plaže Haukland (ki je tudi zelo lepa, a se nismo ustavljali) do plaže Uttakleiv. Vsaj mislili smo, da jo bomo obiskali, dokler nismo izvedeli, da je za parkiranje in vstop nanjo potrebno plačati 5€. Ker smo se ravno pol ure sprehajali po enako lepi plaži, smo se odločili, da se raje napotimo direktno v Unstad.

Plaža Unstad

Unstad je vas, ki je znana predvsem po surfanju. Ko sva jo obiskala midva, sicer valov ni bilo, zato tudi surfal ni nihče. Je pa sama plaža spet prekrasna, saj jo, tako kot ostale, obdajajo čudoviti zeleni hribi. Če jo boste obiskali, priporočam tudi, da se ustavite v kavarni, pred katero stoji znak »World’s best cinnamon buns«, ker dejansko so najboljši na svetu. Ali pa vsaj najboljši kar sva jih midva kjerkoli do sedaj jedla. Meni se še zdaj cedijo sline.


Vikingški muzej Lofotr

Zjutraj sva (na žalost brez Šnofke) obiskala prvi muzej na našem norveškem potepanju. Cena le-tega je 22€/osebo (19€ za študente), a je vreden ogleda. V njem si lahko najprej ogledaš 20-minutni film, nato pa pot nadaljuješ najprej v staro vikingško hišo (kjer lahko tudi poješ kosilo), si ogledaš divje prašiče, ovce ter konje in se potem po 1,3km stezi podaš do morja, kjer so privezane 3 vikingške ladje. Z največjo, ki meri kar 15m, celo vozijo obiskovalce na jadralsko pustolovščino, a žal letos, zaradi premalo zaposlenega osebja in premalo turistov, tega ne izvajajo. Moram reči, da sva bila kar razočarana, čeprav sva za to možno jadralsko avanturo izvedela šele, ko sva stala na ladji in je Rok pod lesenim pokrovom našel motor. Zelo prijazen zaposleni nama je razložil, da ga zaradi varnosti turistov po zakonu morajo imeti, čeprav vedno plujejo na jadra. Najino razočaranje pa je hitro izpuhtelo, ko sva na poti nazaj streljala z lokom in v slamnato tablo metala sekiro. Očitno naju ni težko zabavati. Prav zaradi teh dveh aktivnosti, vikingških ladij in vikingške hiše bi obisk muzeja priporočila vsem, čeprav sva vseeno bila malce razočarana nad dejstvom, da o vikingih in njihovem izvoru nisva izvedela prav veliko.


Henningsvaer

Kdor na družbenih omrežjih spremlja kakšne potovalne profile, je skoraj sigurno že zasledil nogometno igrišče, ki leži na koncu majhnega polotoka. Le-ta se namreč nahaja v vasi Henningsvaer, kamor smo se odpravili tudi mi. Deževno vreme nama je sicer preprečilo, da bi to igrišče posnela z dronom, a sva ga vseeno uspela nekako ujeti v objektiv z bližnjih skal. Z brezplačnega parkirišča ob igrišču (68.14843, 14.20165) smo se nato odpravili na sprehod po vasi, ki je sicer lepa, a je precej večja od vasi Å in Nusfjorda, zato naju ni tako zelo očarala. Sva pa preživela kar nekaj časa v trgovini s spominki, kjer prodajajo od spodnjih hlač pa do figuric trolov.

 

Tjeldbergtinden

350m (celotna krožna pot)

➡ 4km (celotna krožna pot)

⏱ 1,5h (celotna krožna pot)

V resnici Tjeldbergtinden ni bil hrib, ki smo ga želeli doseči, a nam je malce ponagajalo vreme. Ker je bilo le dopoldne napovedano sonce, nama je budilka zvonila ob 8ih (kar je za naju kar zgodaj), z namenom, da bi se povzpeli na hrib Fløya. Ker pa je zjutraj deževalo in ker je pot do vrha baje kar strma in zna biti zelo blatna, sva se odločila, da bo bolj varno, če se povzpnemo na Tjeldbergtinden, ki je precej nižji, a prav tako nudi lepe razglede. Ko je dež ponehal, smo se tako odpeljali do izhodišča (68.234666, 14.488812) in se v še vedno malce oblačnem vremenu odpravili proti vrhu. Pol ure kasneje smo že občudovali neverjetne razglede na eni strani na mesto Svolvaer, na drugi na mesto Kabelvag, vmes pa na hribe, jezera, otočke in ocean. Dejansko je razgled skoraj tak kot z Reinebringna, le da je pot veliko bolj prijetna, na poti pa ne srečaš nikogar. Če boste kdaj tukaj, vam res priporočam, da se povzpnete na ta vrh. Mi smo se z njega spustili po drugi strani hriba in se do izhodišča vrnili mimo jezera, ki je tudi zelo lepo. Ker je bilo na koncu cel dan sončno in toplo vreme, smo si vzeli čas in med potjo nabrali še 0,5kg borovnic (ja, tudi Šnofka se je vmes pridno pasla).


Opazovanje kitov

Za na konec pa še najlepše – opazovanje kitov na Whalesafariju v mestecu Andenes. Preden začnem celo zgodbo, naj povem, da se do kraja Andenes res splača zaviti po zahodni strani polotoka (cesta Fv976) in ne po E82. Je zelo slikovita, saj vodi tik pod špičastimi vrhovi, na drugi strani pa lahko opazujemo številne peščene plaže.

Na izlet sva se odpravila v nedeljo popoldne. Kljub temu, da so karte kar drage (106€/osebo za študente), je ta izkušnja res vredna vsakega eura. Poleg samega opazovanja (ki je v našem primeru trajalo 4h), imaš na ladji ves čas na voljo toplo kavo, čaj in piškote, na poti nazaj pa ti postrežejo tudi toplo zelenjavno juho. Pred opazovanjem ti v muzeju povejo tudi ogromno zanimivih informacij predvsem o kitih glavačih (ki so tu najbolj pogosti), ki so naju res presenetile:

– kit glavač lahko pod vodo ostane tudi 2h– kiti so se razvili iz štirinožcev (zelo dolgo nazaj so izgledali kot manjše lisice), o čemer še vedno pričajo izrastki na kosteh v zadnjem delu telesa

v plavutih imajo čisto prave prstena sever priplavajo le samci kiti glavači, saj za samice in mlade kite orke predstavljajo preveliko nevarnost. Samice z mladiči tako ostanejo v toplejših vodah, samci pa zaradi obilice rib priplavajo na sever, se veselo zredijo in tako kasneje v toplejših vodah lažje dobijo “punco”.

– kiti glavači v vodi iščejo hrano s pomočjo oči, ko pa postane v globoki vodi pretemno, začnejo proizvajati zvok (sliši se kot “klik-klik”), kateri se odbija od rib in stvari okrog njega, kar mu pomaga, da zazna svojo okolico. Turistične ladje imajo zato v vodi napravico, s pomočjo katere kapitan kita sliši. Ko zvok preneha, kapitan ve, da kit prihaja na površje, saj lahko zopet zaznava okolico s pomočjo oči.

– tako kot ljudje, imajo tudi kiti v krvi hemoglobin, ki prenaša kisik do vseh organov v telesu. Ker pa morajo brez kisika zdržati tako dolgo, imajo poleg hemoglobina tudi mioglobin, ki pa kisik shranjuje v mišicah, katere kit pri plavanju še kako potrebuje.

– kitu glavaču se v angleščini reče sperm whale

– razlog tiči v tem, da imajo v glavi v organu, ki je odgovoren za proizvajanje prej omenjenega zvoka, veliko olja imenovanega “spermaceti”. Prav zaradi tega olja so v preteklosti kite glavače zelo pogosto lovili, saj so olje uporabljali v oljnih svetilkah.

velikanski ligenj je tako velik in močan, da lahko premaga tudi kita, če ga le uspe obdržati v svojih lovkah, dovolj dolgo, da mu zmanjka kisika.

– kiti skoraj nikoli ne priplavajo v nižjo vodo, saj je tam manj rib, poleg tega pa se zvok, ki ga uporabljajo za orientacijo, slabše odbija od peščene površine in se težje znajdejo

– kiti glavači imajo največje možgane kar jih je kadarkoli imelo katerokoli bitje na Zemlji

Nama so bila vsa dejstva res zanimiva. No, vseeno sva bila čisto navdušena, ko smo odpluli iz pristanišča proti 1h oddaljenemu območju, kjer je voda globoka več kot 1km, saj se tam namreč kiti najpogosteje zadržujejo. In res, ko smo do tja prispeli, smo kmalu zagledali prvega kita glavača! Nekaj minut je plaval po površini in veselo dihal in pihal, nato pa se je potopil v slogu – kiti glavači namreč vedno preden se spet potopijo v globoko vodo, pokažejo svoj čudovit rep. Prizor, ki nam bo za vedno ostal v neverjetnem spominu. Po nekaj iskanja in kapitanovega poslušanja podvodnih zvokov, smo zagledali še drugega, tokrat malo bolj od daleč. Nam je pa zato zadnji kit pustil, da ga opazujemo še od bližje kot prvega na par metrov smo lahko opazovali kako ob vsakem izdihu špricne vodo nekaj metrov v zrak in se na koncu spet potopi z razkazovanjem čudovitega repa. Z eno besedo – noro.

Okrog 20ih smo se tako vrnili v Andenes, kjer naju je pričakala navdušena Šnofka. Vsem res toplo priporočam ogled kitov v naravnem okolju, saj je doživetje res nepozabno in ni primerljivo z raznimi predstavami ipd. Vam pa polagam na srce – zelo toplo se oblečite! Midva sva imela oblečeno vse kar se je dalo, pa sva še vedno nazaj prišla podobna ledenim kockam. Poleg tega bi vam priporočila, da vzamete tableto proti slabosti, če imate probleme z morsko boleznijo. Kljub temu, da ni nič pihalo, je tukajšnje morje zelo valovito, zato se ladja kar pošteno “guga”. Midva sicer s tem nisva imela problemov, nama pa ni bilo prijetno opazovati kar nekaj ljudi, ki je na poti bruhalo.

S tem zaključujemo potep po Lofotih. Če bi radi videli video kako kit vzdigne svoj rep preden se potopi ali pa na splošno naše dogodivščine prikazane na bolj zabaven način, naju lahko podprete na Patreonu, kjer vas že čakata 2 vloga z Lofotov! Vsakemu, ki se nama pridruži, bova zelo hvaležna!

 

Pa se slišimo prihodnjič…

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *