Mont Saint-Michel - Potujoči Brlog

Kdo še ni slišal za ta znameniti otoček v francoski Normandiji? Verjetno ga pozna prav vsak, saj ga letno obišče okrog 3 milijone ljudi. Nama se je zdelo veliko obiskovalcev že sedaj, zato si niti nočeva predstavljati kako polno mora biti mestece sredi poletja, predvsem med vikendi.

Najin plan je bil, da parkirava nekje v bližini otoka in si ga naslednji dan ogledava. Ker pa si seveda spet nisva želela plačevati dragih parkirišč, sva na aplikaciji Park4Night poiskala najbližje zastonj parkirišče. Pomembno je vedeti namreč, da so parkirišča namenjena za obiskovalce mesta od njega oddaljena približno 3 km, od tam pa se lahko do otoka odpelješ z zastonj avtobusi ali pa se do tja sprehodiš. Ker je s psom na avtobusek prepovedano (ne razumem čisto zakaj), bi bila najina edina možnost oditi peš ali pa Šnofko pustiti v brlogu. Ker sva oba človeka, ki raje hodita kot, da se tlačita na avtobusih in, ker je puščanje Šnofke v kamperju zadnja opcija, sva se odločila, da se do tja odpravimo peš. Ker pa ima parkirišče za avtodome visoko ceno – 20€ za 24 ur (za manj ne moreš plačati), sva se odločila parkirati 1 km dlje na majhnem makadamskem parkirišču med polji (48.605116, -1.498845). To je bila zelo dobra odločitev! Prvič zato, ker sva bila 2 dni popolnoma sama in sva zjutraj lahko brezskrbno spala brez miljon ostalih avtodomarjev, ki vstajajo ob nama nepredstavljivo zgodnjih urah (😀) in ker, sva imela tako lep pogled na Mont Saint-Michel, da bi ga lahko le sanjala (s plačljivega parkirišča otoka ne vidiš). Tako sva zvečer lahko kar iz svoje postelje opazovala osvetljen samostan in hiške pod njem ter se čudila, da najina rezidenca ne stane vsaj 100€ na noč.

Zjutraj smo se zbudili v vroče sončno-oblačno jutro. Najina velika želja je bila, da bi obiskala mestece, ko bo prihajala plima, saj voda prihaja tako hitro, da lahko s prostim očesom vidiš kako narašča. Ker je razlika med plimo in oseko lahko tudi 14m, nisva bila prepričana, da bo voda prišla čisto do otoka, saj naj bi ta dan narastla »le« za 10m. Poleg tega pa je bil najin zadržek tudi, da je bila napovedana plima šele ob 18.30, za popoldne pa so bile napovedane plohe. Po jutranjem premišljevanju vseh opcij, sva se odločila tvegati in mesto obiskati šele popoldne. Do takrat pa smo uživali v poletnem dnevu med polji.

Okrog 15ih smo se tako podali na pot. 1km dolga pot do plačljivega parkirišča je po cesti med polji, ki jo uporabljajo praktično le traktorji, zato ni niti malo prometna. Od plačljivega parkirišča do mesta, pa je sprva speljana peš pot, nato pa se spremeni v 750m dolg most, ki celino povezuje z mestom.

Kakšna pa je zgodovina Mont Saint-Michela? Pred gradnjo prvega samostana, se je otok imenoval Mont Tombe. Legenda pravi, da se je škofu Avranchesa sv. Aubertu leta 708 pojavil nadangel Mihael, ki ga je nagovoril, da naj na skalnatem otoku postavi cerkev. Sv. Aubert ga sprva ni upošteval, a ker ga je ta redno obiskoval v njegovih sanjah, je naposled vseeno dal zgraditi kapelo na vzpetini. Le-ta je kmalu postala romarski kraj. Pot do tja je sicer bila zelo težka, saj ni bilo nobenega mostu, ki bi otok povezoval s celino. Tisti, ki so želeli priti do kapelice, so tako morali čakati na oseko. Kasneje, v 10. stoletju, so benediktinci z denarjem romarjev začeli dograjevati kapelico v samostan. Skozi stoletno vojno sta samostan in vasica pod njim nosila veliko vojaško vlogo, saj so se z novo postavljenim obzidjem uspeli ubraniti angleškim poskusom zavzetja. Tako je samostan ostal nepremagljiv in zato postal eden izmed simbolov francoske narodne identitete. Samostan pa je skozi stoletja služil tudi za druge namene. Med francosko revolucijo do leta 1863 je namreč deloval kot zapor, leta 1874 pa so ga razglasili za zgodovinski spomenik, s čimer so se pričela obnovitvena dela. Danes v vasi živi manj kot 50 ljudi, ki prav tako kot vsi obiskovalci, do otoka lahko pridejo le peš ali pa z brezplačnim avtobusom.

No ja, res je, da je samostan najbrž najmogočnejši v Evropi, pa vseeno otok poznamo bolj zaradi velike razlike med plimo in oseko, ki vas le občasno spremeni v otok. In, če se sprašujete zakaj hudiča so ukinili parkirišče na otoku, na katerem ste parkirali še pred nekaj leti, vam lahko zaupam odgovor: zato, da bi narastla voda tudi v prihodnosti vas spremenila v otok, zato se nikoli ne pritožujte, da ste morali narediti kak korak več. Prvotna povezava med otokom in celino je namreč bila z velikim nasipom (na otok se je tako dalo priti le ob oseki), kasneje pa so jo leta 1897 spremenili v dvignjeno pot, ki je trajno ostalo suha. Ta rešitev pa nikakor ni bila dobra, saj je plima nanesla več mulja, kot ga je oseka odnesla. Tako se je mulj vedno bolj nabiral, kar je pomenilo, da voda ni več prihajala tako blizu otoka. Zato so si leta 2009 zadali nov precej drag projekt, ki je vključeval izgradnjo mostu ter hidravličnega jezu z uporabo vode iz reke Couesnon, da bi plimovanju pomagali odpraviti nakopičen mulj. Med gradnjo so odstranili tudi prvotno parkirišče in ga prestavili na celino. Most zdaj omogoča vodi, da se pod njem in okoli otoka prosto pretaka, s čimer je izboljšana učinkovitost jezu.

Tako kot ostali obiskovalci smo se tudi mi sprehodili po mostu, se na njem kar velikokrat fotografirali in občudovali mogočen otok. Ko smo do njega končno prišli, smo čez vrata obzidja vstopili v mesto, ki nas je prav tako zelo navdušilo. Ozke uličice in stare hiše so res pravljične, kot da bi se vrnil nazaj v čas. Počasi smo se tudi povzpeli na mestno obzidje in nazadnje do samostana, katerega pa si od znotraj nismo ogledali, kljub temu, da je do 25. leta ogled zastonj. Raje smo se sprehajali po ulicah in uživali srednjeveški utrip mesta. Okrog 18ih smo se odpravili nazaj do mostu, saj smo želeli narediti še par fotografij, ko sva opazila, da je zdaj voda, kjer je še malo prej ni bilo. Hitro smo tekli na obzidje, od koder smo lahko vidno opazovali vztrajno približevanje vode. Za piko na i pa nam je cel prizor polepšalo še par tjulnjev, ki so s plimo prihajali proti otoku. Ko je bila plima najvišja, voda ni prišla čisto do otoka, temveč kakšnih 15m stran. Vseeno nama ni bilo žal, da sva mesto obiskala šele popoldne, saj je bila prihajajoča voda, kljub ne najvišji plimi, dobro vidna. Pa še vremenska napoved je bila popolnoma napačna, saj je bilo popoldne še veliko lepše vreme kot zjutraj. Tako smo se počasi odpravili nazaj proti brlogu med polji, kjer smo v popolni tišini preživeli še eno noč.