Polotok Argolid
Po 2 tednih se spet javljamo z juga Grčije, natančneje z enega izmed polotokov na Peloponezu – polotoka Argolid. Poleg Methane, ki sva jo v prejšnji objavi že opisala, smo si ogledali še 3 znamenitosti – jamo Franchthi, vrtači (»sinkohole«) Didima in mesto Navplio.
Jama Franchthi
Prvi zanimiv postanek na že omenjenem polotoku je bila precej nepoznana jama Franchthi. Kot že neštetokrat do sedaj je nisva našla na listi top znamenitosti, temveč kar na aplikaciji Park4Night. Iskala sva prenočišče ob morju, v komentarjih pa odkrila, da je v bližini tudi neka jama vredna ogleda. Na izbiro sva imela dve mesti za prenočitev, oba pa sta od jame enako oddaljena (dobre 0,5km). Eno mesto je manjše in veliko manj obiskano (37.419417, 23.134874), drugo pa večje, ob veliki prekrasni plaži, a posledično med kamperisti zelo priljubljeno (37.428696, 23.134273). Ker nama parkiranje med množico drugih ne diši, sva se odločila za prvo opcijo. Na izhodišče smo se pripeljali nekje okrog poldneva in se zaradi prekrasnega sončnega in že malo vročega vremena odločili, da se do jame odpravimo kar takoj. Oblekla sva kratke hlače in kratke rokave, Šnofki nadela oprsnico in že smo počasi korakali po skalnatem pobočju. Pot sicer ni dolga, vendar so na kakšne 2 mestih skale tako velike, da si je potrebno pomagati celo z rokami. Šnofka težav sicer ni imela, vendar poti ne bi priporočala z majhnimi psi. S poti je sicer prekrasen pogled na morje, nasprotni del zaliva in nek manjši otok, ki naju je od daleč kar malce spominjal na Brijone. Rok je nekje prebral, da je v zasebni lasti Johnnyja Deppa, a kolikor sva kasneje brskala po tračarskih straneh Googla, ta podatek ne drži. Res sicer je, da je pred leti kupil grški otok vrednosti 4,2 milijona evrov, a naj bi ta ležal čisto nekje drugje. Kljub temu pa bi lahko trdila, da je v zasebni lasti nekega drugega bogataša. Med cvetočim rastlinjem smo tako po 20 minutah hoje prispeli do našega cilja.
V jami so dokazano živeli že 40.000 let pred našim štetjem, a je šele 3.000 let nazaj postala takšna, kot jo lahko vidimo v današnjem času. Takrat se je namreč podrl strop, posledično pa sta nastala dva vhoda. Trenutne dimenzije jame so 150m x 45m, po njej pa je speljana lesena pot, zato je res vredna ogleda. Kako pa vedo, da je bila poseljena že toliko let nazaj? V 20. stoletju, ko so skopali tudi 11m globoke jarke, so jamo temeljito preiskali. Na podlagi različnih vrst kamnin in na podlagi tega, na kakšni globini so našli posamezne artefakte, so določili, kaj se je v njej v preteklosti dogajalo. Med drugim so na globini 7,5m našli človeške ostanke 25 letnega moškega, ki je umrl približno 8.500 let pred našim štetjem. Jame pa niso uporabljali le v prazgodovini, temveč tudi v 20. stoletju. V njej so zgradili začasne ograje in hišice, v katere so pred hudim mrazom skrili ovce in koze.
Po ogledu jame smo se sprehodili še do druge opcije za prenočišče, kjer je že bil parkiran 1 avtodom. Pot od te plaže pa do jame ni tako skalnata kot tista, od koder smo prikorakali mi, zato jo priporočava tistim, ki vam skakanje po skalah ne diši preveč.
Vrtači Didima
V resnici ne vem ali je vrtača pravilen prevod za »sinkhole«? V nadaljevanju bom uporabljala besedo vrtača, če pa kdo ve za boljši prevod, naj nama pa prosim sporoči ????.
Mimo vasi Didima smo se v popoldanskih urah pripeljali do prve manjše vrtače in tik ob njej parkirali (37.469501, 23.167801). V njeno notranjost sva se podala skozi podzemni rov, ki ga je nemogoče zgrešiti, saj pred vhodom stojijo lepa kovinska vrata. Že takoj ob vstopu v vrtačo sva videla prvo izmed dveh cerkva, ki so ju zgradili v 13. stoletju. Obe sta zelo zanimivi, saj sta zgrajeni v sami steni, vanju pa lahko tudi vstopimo. Okoli celotne vrtače sicer vodi tudi pot, tako, da si jo lahko ogledamo z vseh strani. Pod visokimi stenami hitro dobimo občutek, da je vrtača v primeru različnih napadov odlično skrivališče. To so ugotovili že v preteklosti, saj so se v njej skrivali že pred turškimi in piratskimi napadi, v 2. svetovni vojni pa pred Nemci in Italijani. Zelo naju je zanimalo, zakaj je do tega geološkega pojava sploh prišlo, a tega podatka nisva našla nikjer drugod kot na spletu. Prva teorija je bila, da sta nastali kot posledica padca meteorita, a so jo hitro zavrgli, saj nikjer niso našli kamnin, ki ne bi bile značilne za zemeljsko površje. Druga teorija je, da sta bili nekoč jami, ki se jima je podrl strop, tretja, najverjetnejša, pa je, da sta nastali kot posledica podzemeljske eksplozije. V vsakem primeru je dokazano, da je zanju značilen naravni nastanek.
Po ogledu prve vrtače sva se sprehodila še do druge, ki od daleč sicer izgleda veliko bolj impresivno, a je od blizu precej manj zanimiva. Vanjo se namreč ne moremo spustiti, temveč jo lahko opazujemo le z roba. Dno ni tako poraščeno, poleg tega pa v njej ni nikakršnih cerkva ali drugih zgradb.
Na makadamskem parkirišču smo prespali in si prvo jamo ogledali tudi naslednje jutro, ko jo je sonce obsijalo še z druge strani. Vsekakor ogled toplo priporočava.
Navplio
Mesto Navplio sva si želela ogledati v sončnem vremenu, zato smo 1 dan pred samim obiskom preživeli na nepreveč lepi plaži v bližini mesta (37.58105, 22.79462). Ja, na tem potovanju sva se tako razvadila, da nama tudi oblačno vreme več ni najbolj všeč za ogled mest. Na srečo imamo dovolj časa, da si to lahko privoščiva.
Na velikansko zastonj parkirišče (37.567605, 22.801014), kjer je bila že parkirana cela vrsta kamperjev, smo se pripeljali v dopoldanskih urah in si peš ogledali center mesta. Plana, kaj točno videti, nisva imela, saj se nama zdi, da utrip mesto zares doživiva le, ko le »lutava« po lepih ulicah. Najprej smo se podali po mestni promenadi do najbrž največje in najbolj moderne jadrnice, kar sva jih kdaj videla. S tremi ogromnimi jamborji in z do potankosti spolirano zunanjostjo jo je bilo res težko zgrešiti. Občudovala sva jo kar nekaj časa in ugotavljala, kako se imenuje, saj sva si o njej želela več prebrati na internetu. Ker pa ima ime napisano le na krmi in ga tako iz strani nisva mogla videti, se je Rok odločil, da bo šel kar malce poklepetati z osebjem, ki se je po jadrnici brezskrbno sprehajalo. Prijazen uslužbenec mu je povedal, da se imenuje Maltese Falcon, dolga je 88 m, s polnimi jadri lahko pluje preko 20 vozlov, za izplutje pa je potrebnih kar 19 ljudi. Na spletu sva si kasneje ogledala tudi njeno notranjost, ki je milo rečeno prestižna.
Po jadralskem naslajanju smo se nato sprehodili po kamnitih ulicah, si ogledali vse stojnice, ki smo jih našli, uživali ob pogledu na barvite zastavice, ki krasijo večino ulic in se odločili, da se moramo povzpeti na trdnjavo, ki se dviguje visoko nad mestom.
Ker sva predvidevala, da Šnofka v trdnjavo ne bo smela in, ker je do vrha preko 900 stopnic, smo se do trdnjave preprosto zapeljali z našim brlogom. Le-ta je sicer bila zgrajena v 18. stoletju, že nekaj let kasneje pa so jo zajeli Turki, ki so jo obdržali v svoji lasti do 19. stoletja. Tudi če vas zgodovina ne zanima, vam obisk toplo priporočava, saj je razgled na mesto dih jemajoč. Leži 200 m nad morjem, zato mi lahko verjamete na besedo, da lahko brez težav zelo dolgo časa sediš na obzidju in le opazuješ mesto ter morje pod seboj. Tudi sprehod med obzidji je zelo zanimiv, predvsem pa je celoten kompleks precej večji, kot se zdi na prvi pogled. Za naju je bil ogled zelo poceni, saj je za mlade do 25. leta vstop brezplačen, starejši pa morajo odšteti 4€. Po ogledu sva si na parkirišču hitro skuhala kosilo in že smo drveli novim dogodivščinam naproti.
Pa se slišimo naslednjič…
