Španija

Ruta de la Garganta de los Infiernos

Celotna pot:

⏱ 5,5h

➡ 16 km

⬆ 550m

Tokrat sva se potepala po dolini Jerte, ki se nahaja v regiji Extremadura. Je prekrasna dolina, ki leži na okrog 600 metrih nadmorske višine, tako da zna v tem času biti zvečer kar malo hladno. Prav zato nama na žalost ni uspelo videti doline v svoji cvetoči preobleki. Konec marca namreč dolina privabi ogromno turistov, ki si želijo ogledati cvetoča češnjeva drevesa. Pobočja so namreč preoblikovana v terase, na vsaki izmed njih pa je zasajenih na tisoče češenj. Kljub temu, da trenutno dolina zgleda še precej zimsko, naju je očarala z lepimi pohodniškimi potmi.

Parkirala sva (40.2075, -5.77215) zraven piknik miz, le kakšnih 50 metrov stran od parkirišča za avtodome, kjer je na voljo vsa oskrba. Ker nisva ljubitelja asfaltnih parkirišč, sva raje opazovala konje na nasprotni strani ceste. Tukaj sva prenočila in se zjutraj kot prava Slovenca odpravila v hribe.

Pa začnimo na začetku poti. Tukaj se nahaja bar in informacijski center s tablo vseh poti, ki so na voljo. Pot, ki sva jo izbrala midva, se takoj ob vstopu v park začne počasi dvigati skozi gozd. Vzpon traja mogoče 15 min in že smo na prvem hribčku, od koder se nam odpre lep razgled na dolino Jerte in reko, ki teče po njej. Pot se nato malo spušča in dviga, medtem pa lahko ves čas opazujemo omenjeno dolino in zasnežene gore v ozadju. Kmalu se po širši kamniti poti začnemo spuščati proti reki, ki je ustvarila naravne tolmunčke. Le-ti so poleti med obiskovalci zelo priljubljeni, saj predstavljajo prijetno osvežitev. Trenutno so bili za najin okus kar preveč sveži 😀. To je točka od koder se lahko vrnemo nazaj na izhodišče ali pa nadaljujemo pot čez most na drugo stran reke.

Pot nas nekaj časa vodi tik ob reki, nato pa se začne zmerno vzpenjati, a spet le za kratek čas. Naslednji del poti je res lep, saj hodimo po manjši potki ves čas visoko nad reko, pot pa je ves čas ravninska. Vmes prečimo še kak manjši pritok, ki priteče s hribov nad nami. Ko pridemo do mostu Puente Sacristán, ki je za najin okus kar malce preveč nov za tukajšnjo naravo, se lahko odločimo za krajšo ali daljšo pot. Lahko se odpravimo čez most direktno proti drugemu mostu Puente Nuevo (krajša pot) ali pa ostanemo na isti strani reke in se odpravimo do mostu Puente del Carrascal (daljša pot). Mi 3 smo pot nadaljevali desno, po daljši poti. Le-ta se na tem mestu začne zlagoma dvigati za približno 300 višinskih metrov na višino 1041m. Dejansko v tem delu premagamo skoraj celotno višinsko razliko poti. Pot se vzpenja počasi, z vsakim korakom višje pa smo poplačani s še lepšim razgledom.

Ko dosežemo vrh, se pot malce spusti do mostu Puente del Carrascal, kjer prečkamo reko in pot nadaljujemo po nasprotnem pobočju.

Manjši slap ob mostu Puente del Carrascal

Ves čas lahko uživamo v sončnih žarkih, ki so nama v tem delu leta zelo prijali. Tudi sicer je poleti pot znosna, saj drevesa ozelenijo in velik del prehodimo po senci. Do naslednjega mostu Puente Nuevo, ki je na tej poti najlepši, se pot ves čas počasi spušča. Mi smo ob njem naredili postanek za malico, vmes pa smo si tačke ohladili v ledeni vodi. No, Šnofka si je malo več kot tačke, saj je zabredla v vodo, ker je želela splezati na kamen na sredini reke. Ker je trenutno precej vode, jo je močan tok malce odnesel in sama ni mogla splezati po spolzki skali nazaj iz vode. Rok jo je zato hitro prijel za ročaj oprsnice in jo potegnil ven, ona pa se je sprijaznila, da bo kamne iz vode vlekla le iz bolj plitkih delov reke. Torej si med našim postankom ni spočila niti za sekundo, čeprav smo imeli za sabo že 10km. Midva sva vseeno pojedla dobre sendviče in že kmalu smo nadaljevali naš izlet.

Mi trije ob mostu Puente Nuevo

Pravijo, da so prvi koraki po malici najtežji, kar v tem primeru ni bilo ravno res, saj se je pot večinoma le še spuščala proti izhodišču. Po tem, ko prečkamo most, hodimo nekaj časa po pobočju po lepi potki, nato pa se pot razširi v makadamsko in nato kmalu v asfaltno cesto. Ta del nama ni bil všeč, saj res ne paše v to okolico. Glede na to, da jim je uspelo speljati lepe poti po celotni dolini, ne vem zakaj zadnjega kosa niso naredili vsaj ob asfaltni cesti. Kakorkoli, po njej se samo še spustimo nazaj v dolino v zavetje našega avtodoma.

In veste kaj je najboljša stvar pri pohajkovanju z avtodomom? Da smo po hoji že takoj doma. Ne rabimo se napakirat v avto in se še uro ali več voziti do doma, kot smo ponavadi vajeni iz slovenskih hribov. Ko prideš v avtodom lahko še ogret skočiš pod tuš, se preoblečeš v udobna oblačila in na kavču počivaš do večera. Midva sva nad tem načinom življenja kar navdušena 😀.

Da povzamem, pot ponuja res lepe razglede in ni naporna, zato jo priporočava vsem z malo kondicije. Koliko je gneče poleti ne vem, midva sva trenutno na poti srečala le 4 ljudi. Sicer moram dodati tudi, da je v Španiji obvezna maska povsod, tudi zunaj, zato sta se 2 pohodnici tega ukrepa na poti ves čas držali. Morda pa tudi kakšni medvedi prenašajo virus, kdo ve? 😀

 

Pa se slišimo prihodnjič…

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *