Sevilla in sončna elektrarna
Pa smo nazaj! V Tarifi smo preživeli še en teden, nato pa smo se končno odpravili proti severu! Juhu, okužbe so padle, zato so v Andaluziji večino občin odprli ter tako ostajajo zaprte le še province. Ker smo prejšnji teden prešpricali tedensko blog objavo, se bomo tokrat oddolžili z malce daljšo.
Iz Tarife smo se odpravili proti severu, v mesto Sevilla. Res sva bila vesela, da so jo odprli, saj je bilo to še zadnje mesto, ki sva si ga želela ogledati pred odhodom iz Andaluzije. Ni naju razočarala, saj smo prehodili slabih 12 km po sončnih ulicah, ki za razliko od ponavadi, niso pokale po šivih od prevelike gneče turistov. Na soncu je temperatura zrastla na toplih 26 stopinj, kar je bilo za naju – podalpska Slovenca, res pravo poletje.
Sevilla
Pot smo tako kot ponavadi začeli na ograjenem in varovanem parkirišču (37.391998, -5.97317) malce ven iz centra mesta, saj je Sevilla še eno izmed mest znanih po vlomih v avtodome oz. kraji koles. Cena parkirišča je bila 1,95€ na uro (če si parkiran do 10 ur), če pa želiš biti parkiran 24 ur, je cena 19,5€. Tako smo hitro odpešačili proti centru mesta. Najprej smo se sprehodili mimo gradu Alcazar, katerega sicer nismo obiskali, a je bilo prav zanimivo gledati obiskovalce kako stojijo v vrsti in vsakemu posebej pridno merijo temperaturo (torej turistične znamenitosti SO odprte 😀). Blizu gradu pa sva zagledala Sevillsko katedralo.
Sevillska katedrala
Že ob prvem pogledu naju je očarala, saj je res prava paša za oči. Zgrajena je v gotskem stilu in je tako največja tovrstna katedrala na svetu. Zgrajena je bila, podobno kot v Córdobi, na mestu nekdanje mošeje kot znak zmage krščanstva nad premaganimi mavrskimi kralji. Vsebuje 80 kapelic, v največji pa se nahaja največji oltar na svetu. Na vrhu jo krasi tudi prelep stolp Giralda, katerega so prav tako preoblikovali iz nekdanjega minareta. Definitivno lahko rečeva, da je katedrala vredna UNESCO-ve zaščite.
Pot smo nadaljevali skozi mesto do reke Guadalquivir, ki sva jo videla že južneje od Seville in je že opisana v eni izmed naših objav. Na nabrežju reke se je nekaj ljudi nastavljajo soncu, slišala pa sva tudi uličnega glasbenika, ki je odlično igral na saksofon. Ritmi španske glasbe so naju spravili v še boljšo voljo, saj jih zaradi trenutnih razmer v Španiji res ni slišati. Na drugi strani reke pa nas je čakala precej zanimiva četrt.
Četrt Triana
Četrt Triana je ena izmed bolj priljubljenih četrti, saj je zelo barvita in kar »živa«. Na glavni ulici so umetniki prodajali svoje slike, ljudje so v barih pili kavo in, če ne bi vsi nosili mask, bi skoraj lahko pozabila na trenutno epidemijo. Čez četrt smo se ob reki sprehodili mimo ogromno pisanih hiš, ki nadzorujejo veslače, SUParje in ostale čolne, ki plujejo po reki.
Torre del Oro
Med sprehodom čez drugi most sva opazovala stolp Torre del Oro. V 13. stoletju je bil sicer nadzorni stolp, sedaj pa je preoblikovan v muzej. Mimo njega sva se nato podala nazaj med mestne stavbe.
Park Maria Luisa
Ta del mesta pa nama je bil definitivno najljubši. Park je poln pomarančnih dreves, palm in cvetličnih gredic. Ogromno je tudi znamenitih španskih pisanih klopc iz ploščic, fontan, ribnikov in še česa. Nama je bil res zelo všeč že zdaj, poleti pa bi verjetno prijal še bolj, saj drevesa nudijo veliko sence. Mi smo se s Šnofko seveda po njem le sprehodili, če pa ste bolj romantične narave, se lahko po njem popeljete tudi s kočijo.
Plaza de España
Prav zraven zgoraj omenjenega parka pa stoji najlepši in najznamenitejši trg v Sevilli. Ob najinem obisku je bil praktično čisto prazen, poleg naju je bilo mogoče še 10 turistov, ki pa so se na 50.000 kvadratnih metrih velikem trgu kar hitro porazgubili. Okrog njega je celo speljan kanal dolg 500 metrov, po katerem se lahko odpeljete s čolničkom. Nič čudnega, da je dobil ime »Seviljske Benetke«. Ob robu trga se nahaja tudi 48 keramično pisanih niš, vsaka izmed njih pa predstavlja eno izmed španskih provinc. Trg sicer ni priljubljen le med turisti, temveč tudi v filmski industriji, saj so prav tukaj snemali filma Vojno zvezd in Lawrence Arabski.
Četrt Santa Cruz
Zadnja znamenitost na naši listi pa je bila nekdanja romska četrt Santa Cruz. Če sta park Maria Luis in Plaza de España najin najljubši del Seville, jima je omenjena četrt tik za petami. Tamkajšnje ulice so namreč videti kot pariški bulivarji, večina pa je zaradi ozkosti neprevozna z avtomobilom. Ogromno je nekih malih skritih trgov, cerkvic, trgovinic z začimbami, barov in podobno. Z veseljem se torej turist v njej rahlo izgubi.
No, s tem se je naš ogled Seville končal in podali smo se nazaj proti camperju. Vmes smo se ustavili še v nekem baru, saj je njihova sangrija izgledala čisto preveč okusno, da je ne bi užila. Kot se za Španijo spodobi, sva poleg sangrije dobila tudi 3 različne vrste prigrizkov, kateri so bili kar super malica za oba. Sva bila kar presenečena, ko nama je natakar izročil račun le za 5€.
Po vrnitvi v camper smo precej hitro »spokali« in se odpravili do parkirišča Las Doblas (37.39708, -6.226238), kjer smo tudi prespali. Že na poti tja smo lahko v daljavi videli naš cilj za naslednji dan: sončno elektrarno PS20. Ja, kot sem obljubila bo tale objava vsebovala še več zanimivosti!
Zjutraj smo se prebudili na parkirišču in se odpravili na sprehod po bližnjih lepih poteh in mostičkih. Prehodili smo tudi delček makedamske poti, ki sicer vodi do 72 km oddaljenega mesta in je za tiste, ki želijo sprehod podaljšati v 4 dnevni pohod 😀. Mi smo raje pot nadaljevali proti omenjeni sončni elektrarni.
PS10 in PS20
V bistvu sta na tem mestu dve elektrarni: PS10 in PS20. No, da najprej sploh laično razložim kaj sta: Na velikem polju so razpostrta ogledala (heliostati), ki se skladno s sončno svetlobo ves čas premikajo tako, da odbijajo sončne žarke na kolektor, ki se nahaja v enem izmed stolpov. Kolektor segreje vodo do tako visoke temperature, da se le-ta upari, nato pa vodna para poganja turbine, ki proizvajajo elektriko. Torej res dober način za proizvodnjo zelene energije. Da si bo malce lažje predstavljati:
Elektrarna PS10 je bila zgrajena najprej. Njena moč je 11 mega-wattov, vsebuje pa kar 624 ogledal (vsak velikosti 120 m2), ki sončno svetlobo odbijajo na 115 m visok stolp. Elektrarna PS20, ki leži zraven, je izboljšana verzija PS10, prav tako pa je ogledal 2x več – 1.255. Njena moč je tako precej večja (20 mega-wattov). Za lažje predstavo naj še povem, da je skupna površina vseh ogledal pripadajočih tovarni PS20 primerljiva s površino 20 nogometnih igrišč. Vse skupaj je videti skoraj kot iz vesolja, saj ogledala tudi v precej oblačnem vremenu, vseeno odbijajo toliko svetlobe, da stolp kar žari.
Ti dve tovarni pa nista edini sončni elektrarni v okolici Seville. Vse elektrarne skupaj z močjo 300 mega-wattov proizvedejo dovolj električne energije za 180.000 gospodinjstev, kar je enako številu gospodinjstev Seville. Mesto je torej praktično v celoti oskrbovano z elektriko pridobljeno iz sončne energije. Kot zanimivost lahko povem tudi, da so se v Sevilli odločili, da bi električno energijo res radi pridobivali na zeleni način, zato bodo v ta namen začeli uporabljati tudi višek pomaranč. Ja čisto zares! Njihov plan je uporabiti 35 ton pomaranč za fermentacijo, med katero se sprošča metan, ki ga lahko uporabimo kot gorivo za poganjanje turbin. Po izračunih naj bi 200 kg pomaranč zagotovilo dovolj električne energije za eno gospodinjstvo za en dan. Predvidevajo, da bi tako lahko proizvedli dovolj energije za 73.000 gospodinjstev Seville.
No, zdaj pa bom počasi nehala s poukom elektrike, čeprav si midva zelo želiva, da bi se kakšne take ure izobraževanja udeležili tudi naši slovenski odločevalci 😀.
Pa se slišimo prihodnjič…
