Search
  • Potujoči brlog

3. teden na Norveškem

Tako kot prejšnja 2 tedna, je bil tudi 3. teden na Norveškem precej pester. Skoraj vsak dan sva imela na spisku novo znamenitost ali kakšno pohajkovanje. Ker pa nam je malce ponagajalo vreme, smo na žalost nekaj pohodov izpustili. No ja, ne bomo se pritoževali, saj jih bo veliko še na severu. Pa poglejmo kaj vse smo videli!


Molden


⬆ 650m

➡ 4,5km (v eno smer)

⏱ 1,5h (do vrha)


Molden je 1.116m visok hrib, ki se dviguje nad najdaljšim fjordom na Norveškem – Sognefjordom. Le-tega smo prečkali s trajektom, vožnja pa je bila ena lepših do sedaj. Tudi nadaljevanje poti (cesta 55) ob samem fjordu do parkirišča ob izhodišču je prekrasna, saj se ves čas voziš ob vodi in opazuješ majhne lesene hiške. Res za oči napast.


Za vzpon na Molden smo parkirali na (brezplačnem) parkirišču (61.333302, 7.27114), kjer smo kasneje tudi prespali. Ker je bila vremenska napoved za naslednji dan bolj kisla, sva se odločila, da se na hrib odpravimo takoj po kosilu. Tako sva še malce sito lena napakirala nahrbtnike in že smo hodili proti vrhu. Povedati moram, da je bilo parkirišče polno, a so se na srečo že praktično vsi vrnili v dolino, zato smo bili na poti eni redkih. Pohod na Molden je sicer precej manj popularen pohod kot na Preikestolen ali Kjerag, zato je tudi parkirišče precej manjše (a še vedno dovolj veliko, brez skrbi). Tudi sama pot je veliko bolj simpatična in enostavna kot na prej omenjenih turističnih točkah, saj na začetku vodi po gozdu, šele v drugi polovici pa drevesa izginejo in hodimo po golem pobočju. Pot se ves čas zlagoma vzpenja, včasih prečka lesene mostičke, ki prav pridejo, če je blato, na 2 ali 3 mestih pa se malce dvignemo po skalnatih stopnicah. Vse skupaj je do vrha 1,5 ure, kar je super za popoldanski izlet.

Molden Potujoči brlog
Molden Potujoči brlog

Nam je sicer bila pot všeč že na začetku, a je nekje na polovici postala še stokrat lepša. Ko po kakšne 40 min hoje pridemo do majhne lesene hišice, se nam odpre prekrasen razgled na fjord pod nami. Midva sva seveda morala tukaj narediti par fotografij, nevedoč, da bo tak razgled še skoraj ves preostanek poti do vrha. Le v zadnjem delu, ko se pot položi, fjorda ne vidimo več tako dobro, vendar lahko kmalu zagledamo kamnito skulpturo, kjer se nahaja vrh. Od tam sicer ni najboljši razgled, temveč se moramo sprehoditi še kakšne 100m naprej, od koder zagledamo drugi krak Sognefjorda. Tudi tukaj smo naredili nekaj slikic, na vrhu v zavetrju nekaj prigriznili in že smo se odpravili nazaj v dolino. Dejansko smo imeli kar srečo, saj je preden smo dosegli vrh, veter prinesel nekaj dežnih kapelj, a se je že na vrhu spet precej razjasnilo. Ves čas je sicer bilo sončno/oblačno, kar nama je bilo zelo všeč, saj je bilo, ko je posijalo sonce, ekstremno vroče.

Molden Potujoči brlog
Molden Potujoči brlog

Izlet na Molden v glavnem priporočava tistim, ki radi hodite v hribe in ne le na najbolj turistične točke. Razgledi so namreč fantastični, še bolj od njih pa je fantastično dejstvo, da ljudi ni veliko 😃. Mi smo res kar uživali!


Ledenik Briksdalsbreen


⬆ 200m

➡ 2,5km (v eno smer)

⏱ 45 min (v eno smer)


Še preden začnem razglabljati o tem ledeniku, naj povem, da je celotna dolina do njega tako lepa, da si napolnite baterije na fotoaparatu. Jezera so namreč take modre kremnate barve, da bi z veseljem v njih zaplaval. Sicer, ko vidiš, da jih polni množica slapov, ki prihajajo direktno z ledenika, se hitro premisliš. Midva sva pot prevozila v oblačnem vremenu, zato si sploh ne morem predstavljati, kako lepo je, če zraven sije še sonce.

Briksdalsbreen Potujoči brlog
Briksdalsbreen Potujoči brlog

Parkirala sva na najvišjem parkirišču (61.664035, 6.820433) in zanj odštela okrog 7€ (celodnevno parkiranje). Tukaj lahko tudi prespite, vendar boste za to odšteli 16€. V vsakem primeru pa na sprehod do ledenika vzemite kakšno nepremočljivo vetrovko, saj vas bo največji slap sigurno dobro »opral«. Pot je sicer široka in makadamska, zato je primerna za čisto vsakogar. Opcija je tudi, da do ledenika ne pridete peš, vendar vas pripeljejo z avtomobilčki (približno takimi kot so na igriščih za golf), vendar je fino, da jih prej rezervirate.


Ko smo na začetku poti opazovali ljudi, ki so se z ledenika vračali in so bili vsi premočeni od glave do pet, sva se že resno vprašala, kam rinemo. Kmalu nama je postalo jasno, saj lahko že po dobrih 10 min hoje zagledamo veličastno ogromen slap, ki bučno odmeva po vsej dolini. Njegov pretok je kar 10.000 litrov na sekundo (!!), voda pa večinoma prihaja iz topečega se ledenika. Pod njem moramo prečkati most, kjer doživimo pravi pravcat tuš. To je sicer edina točka na poti, kjer nas voda pošteno zmoči, vendar jo moramo prečkati tudi na poti nazaj. Iz mostu se dvignemo nad slap, kjer lahko opazujemo deročo reko. Od tukaj naprej se pot vije malce čez gozd, malo ob reki, malo čez reko in po kakšne 45 min hoje prispemo do jezera, nad katerim se dviga morena ledenika. Povsod na poti lahko opazimo table, ki nas opozorijo do kod je segal ledenik določenega leta. Midva sva zato, ob pogledu na moreno, bila po eni strani zelo navdušena, po drugi pa ob misli, kako se ledenik vztrajno krči, zelo žalostna. Vsega pa smo si seveda krivi sami. Po občudovanju končne točke našega izleta, smo se vrnili nazaj proti brlogu. Pot se vmes razdeli na dva dela (vse je zelo dobro označeno), tako da se ne sprehajamo ves čas po isti poti, po kateri smo prišli.


Trollstigen


Trollstigen je ena tistih cest, ki si jo želi prevoziti vsak na dobrem roadtripu. Serpentinasta cesta se namreč vije do razgledne ploščadi, s katere je razgled nanjo zares čudovit. Je pa najino mnenje, da je to vse kar ta cesta ponuja. O njej sva namreč slišala veliko, zato sva pričakovala, da bo veliko bolj adrenalinska in, da bo tako »zvita« na obeh straneh prelaza. Midva sva prišla s strani Geirangerja, zato sva se po njej le spustila navzdol. Veliko bolj naju je navdušila pot do tja, saj se voziš po čudoviti visoki planoti obdani z visokimi gorami in polni ledeniških jezerc. Ker je sijalo sonce, so bile barve vrhunske. Ob poti sva se ustavila neštetokrat, saj je pokrajina kot nalašč za fotografiranje in snemanje z dronom. Zato sva bila, ko sva prišla do omenjene razgledne točke, kar malo razočarana. Parkirala sva na velikanskem parkirišču, ki je pokalo po šivih in odhitela proti razglednim ploščadim. Razgled z njih je, ja, res super, ampak se tukaj vse skupaj tudi konča. Vožnja, ki je sledila, je bila zanimiva, vendar ne »za dol past«, saj je cesta praktično povsod dovolj široka, da se avtomobili in avtodomi normalno srečujejo, ni strma in definitivno ni tako grozna kot izgleda z vrha. Norveška je namreč takih cest in prelazov polna, zato se nama je zdelo, da sva prevozila že veliko bolj ozkih, precej bolj strmih in ovinkastih cest do zdaj.

Zato ja, priporočava obisk Trollstigna, vendar zaradi razgleda, ne zaradi same vožnje. Aja, pa mogoče zaradi trgovine s spominki, kjer prodajajo nešteto izdelkov s troli, ki so ekstra prisrčni. Jaz sem z družino Norveško obiskala kot otrok, zato so mi mogoče ta skandinavska mitološka bitjeca še bolj pri srcu. Majhna, z dolgimi nosovi, debeluškasta in malce grda, kdo jih ne bi imel rad?


Atlantska oceanska cesta


Tale Atlantska cesta oz. Atlantic ocean road pa je verjetno druga cesta, ki jo na Norveškem moraš prevoziti. Midva sva zato ob njej kar prespala (63.01183, 7.324148) in celo popoldne lovila ribe. Prebrala sva namreč, da je poleg Lofotov, tudi tukaj ekstremno veliko rib, a midva v 2 urah lovljenja, nisva ujela ničesar. Ker sva do zdaj še čisto vedno ujela v krajšem času vsaj eno ribo, sva bila kar razočarana, a sva kasneje izvedela, da je število tukajšnjih rib precej upadlo. Najbrž se pozna, da tukaj praktično vsak, takoj izvleče ribiško palico. Opozoriti moram tudi, da zna biti na tem področju veter ekstremno močan, zato, če želite tukaj prespati, malo preverite vremensko napoved.


Ker nama je bilo vreme zjutraj bolj namenjeno, sva ta dobre 8km dolg odsek ceste 64 prevozila takoj po zajtrku v dokaj sončnem vremenu. Pogled na arhipelag otočkov, ribiške ladje, lesene hiške in številne mostove je bil res prekrasen, zato smo se nekje na sredini poti ustavili in sprehodili po krajši krožni poti, ki je speljana ob vodi. Kljub temu pa moraš lepoto tega območja doživeti, saj jo je v objektiv kar težko ujeti. No ja, morda jo lahko delno ujameš le z dronom.

Atlantska oceanska cesta Potujoči brlog

To so 4 dnevni izleti/sprehodi/pohodi/vožnje, ki so nam v preteklem tednu ostali najbolj v spominu. Midva že zdaj malo jokava, da so že mimo, zato upava, da nas še veliko lepega čaka tudi v prihodnjih tednih.




Pa se slišimo prihodnjič...