Gruzija

Batumi

Lep pozdravček iz Gruzije!

Res sva si zelo želela, da se na poti do sem ne bi kaj zakompliciralo in k sreči je šlo vse po planu. Prehod meje je dejansko trajal manj, kot ko smo vstopili v Turčijo. Vse skupaj smo porabili približno 45 min, saj je vse šlo kot po maslu. Dokumente sicer so preverili, a se vanje niso preveč poglabljali. Zavarovanja za kamper, ki sva ga predhodno kupila že na spletu (tukaj), niso niti pogledali. Tudi Šnofkin potni list jih ne bi zanimal, če ne bi nalajala carinika, ki je želel vstopiti v brlog in je zato iz njega kar pobegnil. Kljub temu pa je ostal nasmejan in ni prav nič grdo gledal. Vse je torej teklo povsem gladko, edina zanimivost je bila ta, da morajo potniki prečkati mejo podobno kot na letališču – sprehoditi se morajo skozi moderno stavbo, kjer preverijo potne liste. Rok je tako prečkal mejo z brlogom in Šnofko, jaz pa sem po novo štampiljko v potnem listu odšla sama.

Takoj po prehodu meje smo se odpeljali v mesto Batumi, kjer sva kupila gruzijsko SIM kartico Magti. Prenos podatkov je tukaj zelo poceni – za neomejen internet in všteto SIM kartico sva odštela 30 GEL / 10,5€ za 30 dni.

V naslednjih dneh v bistvu nismo videli prav veliko. Prvi razlog je bil ta, da sva po precej napornih turističnih dneh v Turčiji rabila nekaj dni oddiha na plaži, drugi pa, da sva prvič v skoraj 2 letih pričakovala obisk. V Batumiju se nama je namreč pridružil moj oče, ki bo z nama predvidoma raziskoval regijo Svaneti. Za piko na i je bilo kar nekaj dni tudi deževno in vlažno vreme, zato si bližnjih narodnih parkov nisva uspela ogledati. Tako smo raziskali edino mesto Batumi in bližnji botanični vrt.


Batumi

Batumi je mesto popolnih nasprotij. Na prvi pogled se zdi, da ga »krasijo« le visoke moderne stolpnice in prestižni hoteli, a že kmalu lahko opazimo, da se med njimi skrivajo stari razpadajoči se stanovanjski bloki. Zraven najprestižnejšega hotela, v katerega v večinski meri zahajajo ruski bogati turisti, tako stoji stavba, za katero se zares vprašaš, kako se še ni porušila. Mesto nama je bilo zato zelo zanimivo, ne bi pa ravno rekla, da je lepo.

Za ogled Batumija smo parkirali na plačljivem parkirišču (41.65301, 41.64127, 10 GEL /3,5€/noč oz. 5 GEL/1,75€/nekaj ur), kjer smo opazili angleški avtobus predelan v kamper, ki sva ga srečala že novembra v Grčiji. Lastnika sta nama zaupala, da sta na tem plačljivem parkirišču sredi mesta parkirana že 6 mesecev in v Gruziji nista videla še par ničesar. Malo začudena sva se od njiju poslovila in skupaj s Šnofko odšla proti glavni promenadi.

Ob marini so naju cukali za rokav vozniki gliserjev, ki so ponujali vleko s padalom (parasailing). Tovrstnih padal je namreč povsod okrog Batumija neverjetno veliko. Pot smo nato nadaljevali do velikega vrtiljaka, ki se nahaja ob mestni promenadi. Že odkar sva odšla iz Slovenije si želim, da bi se v enem mestu dejansko z njim tudi popeljala, a do sedaj še nisva imela prave priložnosti. Ker neke dolge poti po mestu nisva imela načrtovane, sva kupila karti (10 GEL oz. 3,5€/osebo), Šnofko pripela za ograjo in si s ptičje perspektive ogledala mesto. Žal je bilo zraven ravno gradbišče, ki je malce kvarilo razgled.

Po vožnji smo se najprej ustavili pri premikajočih se skulpturah Ali in Nina narejenih po znanem romanu pisatelja Kurbana Saida, ki govori o njuni prepovedani ljubezni. Ali je namreč Azerbejdžanec musilmanske vere, Nina pa Gruzijka krščanske vere. Skulptura je sicer zelo zanimiva, saj jo predstavljata dva človeka, ki pa se premikata in se na vsake nekaj minut združita v eno osebo, a se med seboj ne dotakneta.

Kasneje smo se sprehodili po glavni mestni promenadi, ki je dolga kar 7 km do Plesočkih fontan (Dancing fountains). Slednje so naju kar razočarale, saj sva pričakovala glasbeni šov, a le-ta poteka le po 9. uri zvečer. Kljub oblačnemu vremenu je bilo zelo vroče in soparno, zato se je nek starejši možakar v fontanah kar oblečen skopal.

Pot nas je nato vodila po številnih ulicah do trga Evrope, ki je nekako glaven trg v Batumiju. Obkrožen je z zelo lepimi stavbami, zgrajenimi med 19. in 20. stoletjem. Na eni strani se nahaja tudi Kip Medee (Statue od Medea). Le-ta je bila kraljeva hči, ki je Jazonu pomagala ukrasti zlato runo. Na kipu lahko zato vidimo tudi argonavtsko ladjo. Na trgu nama je bilo zanimivo tudi, da je na zelo veliko stavbah visela ukrajinska zastava.

Ker sva postala že zelo lačna, sva se želela ustaviti v nekem lokalu, kjer so prodajali tradicionalno gruzijsko jed »kachapuri«, a so bile žal vse mize zasedene. Zato sva se odpravila v turško restavracijo, kjer sva upala, da bova kupila baklavo za mojega očeta, ki naj bi prispel v naslednjih dneh. Ker sva bila že nad samim kosilom zelo razočarana, baklave raje sploh nisva kupila. Kasneje sva jo našla v drugem delu mesta, a je tudi ta le rahlo spominjala na turško »žmohnost«.

Za konec smo si ogledali še edino mošejo v mestu, ki pa naju je po vseh turških lepotah bolj ali manj razočarala. Ogled mesta smo tako zaključili in se ob obali vrnili do našega brloga. Medtem smo imeli ves čas pogled na najvišjo stavbo v Batumiju (200 m), na kateri se nahaja tudi manjši vrtiljak.

Ko je konec tedna v Batumi prispel moj oče, smo si mesto na hitro ogledali tudi ponoči. Bilo je precej živahnejše kot sva ga doživela midva čez dan, a naju Plesoče fontane vseeno niso prav zares navdušile.


Botanični vrt

V prihodnjih dneh smo se odpravili še v botanični vrt, ki se nahaja le nekaj km iz centra mesta. Leta 1912 ga je ustvaril ruski botanik Andrei Krasnov, velik pa je kar 1 kvadratni km. Mi smo si za ogled vzeli res veliko časa, saj kaj veliko drugega nismo imeli za početi. Za sprehod skozi različne dele (japonskega, nepalskega, novozelandskega,…) smo potrebovali skoraj 3 ure. Če bi si ga ogledovali bolj aktivno, bi bili verjetno že slabi 2 čisto dovolj. Na vhodu je sicer možno kupiti tudi karto z vključenim vlakcem, za katerega pa mi nismo bili zainteresirani. Raje smo počasi pregledali vsak cvetoč cvet in uživali ob pogledu na tropsko rastlinje. Nama se je zdel botanični vrt kar zanimiv, a vseeno ne za »dol past«. Če boste ob obisku Batumija imeli dovolj časa, si ga le oglejte, ne bo pa velike tragedije tudi, če ga izpustite.

Tako smo zaključili z ogledom premožnega mesta in se odpeljali proti severu v regijo Svaneti, kjer imamo namen pohajkovati naslednje dni. Že komaj čakamo!

Pa se slišimo naslednjič…

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *