Search
  • Potujoči brlog

Dolina Ordesa

Do slapu Cola de Caballo: ⏱2 h 45 min, ➡9 km, ⬆450m


Pa smo le prišli v Pireneje, katerih smo se vsi trije zelo veselili. »Lahko bomo šli malo v hribe, juhu!«, smo si rekli. No, vremenska napoved je žal imela drugačne plane... Napoved za ponedeljek: dež. Za torek: dež. Za sredo: dež. A sploh še nadaljujem? Ker sva bila prepričana, da bo za kak dan vseeno nehalo deževati, sva se odločila počakati ob vznožju Pirenejev in čakati na lepše čase. V sredo pa je bilo precej očitno, da deževnemu obdobju tudi vnaprej ne bo konca, zato smo se odpeljali do izhodišča doline Ordesa in čakali, da se malo »zjasni« (to v optimističnem slengu pomeni, da za pol ure neha deževati). In res, popoldne je bilo »samo« še oblačno, zato smo hitro oblekli vetrovke in se podali v to magično dolino. Naš plan je bil hoditi dokler nas ne prežene dež oz. dokler se nam bo ljubilo. A nas je lepota doline prepričala, da smo kljub vmesnim ploham prehodili 18 km. Ja, saj nismo iz sladkorja!


Nacionalni park Ordesa Potujoči brlog
Dolina Ordesa

Dolina Ordesa se nahaja blizu mesteca Torle-Ordesa, v španskih Pirenejih. Je prekrasna zelena dolina, ki je obdana z 2 in 3 tisočaki, po njej teče reka Rio Arazas, na koncu pa jo krasi slap Cola de Caballo. Do njega se lahko sprehodimo po široki urejeni poti po dnu doline, ali pa naredimo krožno pot, ki nas popelje tudi 1.000 metrov višje. Najin plan je bil prehoditi slednjo, a so nam žal vremenske razmere in še vedno še obstoječi sneg to preprečile.


Pot se torej začne na parkirišču Pradera de Ordesa (42.6493, -0.061489), kjer lahko parkiramo samo čez dan. Že od tu lahko vidimo visoke gore, ki obdajajo celotno dolino. Pot je na začetku čisto položna in nas skozi gozd vodi tik ob zgoraj omenjeni reki. Čez drevje lahko ves čas opazujemo katerega izmed oddaljenih slapov, ki svobodno padajo z visokih sten nad nami. Nato pa se že kmalu začnemo postopoma vzpenjati in po približno 45 minutah pridemo do prvega slapu, ki si ga lahko ogledamo čisto od blizu – Cascada de Arrapas. Prav tukaj nas je med fotografiranjem ujela prva 15 minutna ploha našega pohoda. Ja nič, kapuce na glave pa gremo naprej. Šnofka pa je v tistem trenutku postala še bolj dobre volje.

Rio Arazas Nacionalni park Ordesa Potujoči brlog
Rio Arazas
Cascada de Arrapas Nacionalni park Ordesa Potujoči brlog
Cascada de Arrapas

Pot se naslednjih par kilometrov ves čas vztajno dviguje. Kmalu lahko za seboj pod nami že vidimo dolino od koder smo prišli. Tudi gozd se počasi spreminja iz listnatega v mešanega. Tukaj se je naše veselje zares začelo: med drevesnimi debli smo ugledali bele ritke dveh srnic. Zvedavo sta nas gledali, nato pa počasi odpeketali naprej v gozd. Mi smo se dobre volje podali po poti naprej, kjer se je cela dolina razširila, družbo po nam je spet začela delati žuboreča reka.

Srna Nacionalni park Ordesa Potujoči brlog
Srnica med drevesi

Po približno 2 urah hoje smo prispeli do še lepših slapov – Gradas de Soaso. Tolmunčki so še v tem oblačnem vremenu izgledali kar vabljivi, zato si sploh ne morem predstavljati kako je, ko te v poletni vročini številne table opozarjajo, da je kopanje v reki strogo prepovedano. Po hitrem fotografiranju smo nadaljevali pot, ki je z vsakim korakom postajala lepša.

Gradas de Soaso Nacionalni park Ordesa Potujoči brlog
Gradas de Soaso

Zadnji del poti pa končno vodi čez najlepši del doline Ordesa. Kljub slabemu vremenu je bilo tako lepo, da vam to kar težko opišem. Lepa kamnito tlakovana pot vijuga čez celotno dolino, nad nami se na vse strani dvigajo visoke gore (naravnost pred nami se baha Monte Perdido s svojimi 3.355m), okrog nas pa nas spremljajo vse možne živali: srne, ogromno koz in še več debelušnih svizcev. Če kakšnega spregledamo, pa nas na to hitro opozorijo s svojimi značilnimi žvižgi, ki odmevajo po vsej dolini. Za piko na i pa nas na koncu poti po 9 prehojenih kilometrih na višini 1.760m čaka mogočen slap Cola de Caballo, ki si ga lahko ogledamo s kovinskega mostička.

Cola de Caballo Nacionalni park Ordesa Potujoči brlog
Cola de Caballo
Nacionalni park Ordesa Potujoči brlog
Zadnji del doline z goro Monte Perdido v ozadju

Verjemite, da je zadnji del doline res »za dol past«, če naju plohe niso niti najmanj motile in če sem prvič v 6 mesecih pisanja bloga imela resno težavo izbrati le par najlepših slik. Ob slapu se sicer na žalost nismo mogli zadržati prav dolgo, saj se je bližala noč. Hvala bogu je v Španiji trenutno dan do skoraj 22ih, tako da ob 20.30, ko smo prispeli v kamper, še nismo potrebovali naglavnih svetilk.


Koronski časi so res da zoprni prav vsem in vsi že komaj čakamo, da se že enkrat končajo. Nasprotno pa dokazujejo živali, ki so si mislim, da končno privoščile malo počitka od množic turistov. V celotnem popoldnevu sva namreč srečala le 2 človeka in neskončno živali. Na poti nazaj nas je iz porušenega debla celo zvedavo opazovala majhna miška. Prav zaradi te pristne narave nama bo Nacionalni park Ordesa kljub slabemu vremenu ostal v zelo lepem spominu. Šnofka je sicer morala biti po pravilih parka ves čas na povodcu, a vseeno mislim, da je tudi zelo uživala. Je vsaj niso jezili svizci, ki bi se ji pred nosom poskrili v svoje rove.

Miška Nacionalni park Ordesa Potujoči brlog
Miška v deblu



Pa se slišimo prihodnjič...