Search
  • Nastja Rajar

Ena lepših gorskih poti v Evropi


V obe smeri: ⏱5,5h, ➡24km (+2,5km do parkirišča), ⬆500m


Čeprav nama (tako kot vsem) koronske omejitve že pošteno »kravžljajo« živce, pa sva bila z njimi, ob obisku gorovja Picos de Europa, kar zadovoljna. Odpravili smo se namreč po poti Cares, ki je med turistično sezono tako polna, da se ji je bolje kar izogniti. Zaradi velikonočnih praznikov, sva se namreč kar bala, da se bo na poti gnetlo ljudi. Tako sva bila vsaj enkrat vesela vseh mogočih ukrepov, saj ljudi na srečo ni bilo veliko.

Picos de Europa Potujoči brlog
Ruta de Cares v Picos de Europa

Picos de Europa so gorovje na severu Španije in po svojih špičastih vrhovih malce spominjajo na italijanske Dolomite. Definitivno so destinacija, ki jo obišče prav vsak, ki si ne želi videti le morja in španske obale. Skoraj vsak z malo kondicije, pa se odpravi po najslavnejši poti Ruta de Cares, ki povezuje vasici Poncebos in Cain. Reka Cares je namreč nekoč izklesala kanjon imenovan tudi »Božanska soteska«, skozi katerega so med leti 1916 in 1921 speljali omenjeno 12 km pot. Prvotno je bila namenjena predvsem za vzdrževanje tamkajšnje hidroelektrarne, kasneje pa so jo razširili in v hudih zimah, je postala edina povezava do vasi Poncebos in Cain. Zanimivost pot je tudi ta, da je speljana med dvema regijama, Asturijo in Kastiljo in Leonom, kar pomeni, da smo vsi, ki smo jo prehodili v zadnjih mesecih, kršili koronski odlok o prepovedi prehajanja regij. Bi bilo pa kar zanimivo srečati policaja sredi gorske poti.


Naš izlet se je začel malce ven iz parka Picos de Europa, saj kot že velikokrat omenjeno, spanje v naravnih parkih ni dovoljeno (43.322594, -4.856778). Zjutraj smo se nato odpravili do vasi Poncebos, tam parkirali (43.258123, -4.830099), se odpravili do Caina in se vrnili po isti poti. Lahko bi naredili tudi obratno, vendar se nam je to zdela veliko boljša odločitev, saj je edini del poti, ki ni ravninski, ravno pri vasi Poncebos. Torej smo vso višinsko razliko premagali že na začetku, ko so bile najine noge in Šnofkine tačke še spočite. Od parkirišča, kjer smo pustili naš dom na kolesih pa do izhodišča, smo morali najprej po levi strani reke prehoditi dober kilometer. Takoj pri izhodišču pa se pot začne vztrajno dvigati in se dviga približno 2-3 km. Vzpon ni strm, zato je primeren tudi za otroke ali starejše, je pa res, da v prvih 3 km ne popusti, saj naredimo približno 350 m višinske razlike. Do vrha imamo ves čas lep razgled na visoke vršace nad nami, ogledamo pa si lahko tudi eno izmed starih na pol porušenih kamnitih hiš. Trenutno hiša predstavlja domovanje le nešteto gorskim kozam, ki skačejo po skalah okrog nas in se ljudi prav nič ne bojijo. Nas so pričakale na vrhu, kot da bi nam želele povedati, da je »težek« del poti že za nami. Nama so bile zelo zanimive, Šnofka pa je bila malce razočarana, saj se z njo niso želele igrati. Z vrha se odpre prekrasen pogled, v daljavi pa lahko vidimo celotno pot, ki nas še čaka. Od tukaj naprej pot postaja vedno lepša in zanimiva.

Ruta de Cares potujoči brlog
Nastja na vrhu
Ruta de Cares potujoči brlog
Ena izmed mnogih koz

Z vrha se pot morda spusti za kakšnih 100 m, nato pa je preostalih slabih 10 km popolnoma ravninskih. Torej, če ne želite niti malo »zašvicat«, lahko štartate v vasi Cain in prehodite le ta del poti. Prav to očitno naredi veliko ljudi, saj se je od tukaj pa do konca poti občutno povečevalo število obiskovalcev. Dobila sva občutek, da je marsikdo na pot prišel narediti samo fotko ali dve in odšel domov. No, Šnofka je bila kar zadovoljna, da midva nisva bila med njimi, pa čeprav je bila vso pot zaradi varnosti na povodcu.

Pot Cares Potujoči brlog
Rok in Šnofka ob poti

Z vsakim naslednjim korakom, se kanjon po katerem hodimo, zoža. Pot je v bistvu vklesana v skalo, zato je pod nami strm prepad do dna kanjona, kjer teče reka Cares, nad nami pa se strmo dvigajo apnenčeve kamnine, ki na mestih ustvarjajo neverjetne podobe. Vseeno pa se na rabite ustrašit, saj je pot ves čas široka kakšna 2 m, zato se na njej, kljub temu da nima ograj, počutimo zelo varno. Je pa res, da midva nimava težav z vrtoglavico, zato res težko oceniva, ali je primerna za ljudi, ki se bojijo višine. Če je strah res velik, je vseeno morda bolje, da se na pot ne odpravite.

Cares pot Potujoči brlog
Pot in strme pečine nad in pod njo
Pot Cares Potujoči brlog
Apnenčeve kamnine

Bolj kot se bližamo h koncu, več zanimivosti lahko vidimo. Prečkati moramo kar nekaj kratkih tunelčkov vklesanih v skalo in 2 mostova, ki vodita čez globoko globel pod nami (brez skrbi, mostova imata ograjo 😀). Kljub temu, da je soteska vedno ožja, pa postaja vedno plitvejša, dokler končno ne pridemo do rečne gladine. Prečkati moramo le še nekaj tunelov, ki so daljši in polni luž, zato je priročno imeti s seboj svetilko, in že smo pri koncu poti. Vidimo lahko kje se nahaja hidroelektrarna in bar, kjer si lahko potešimo lakoto. Ker sama nisva ravno ljubitelja restavracij, smo si raje staromodno poiskali lep kotiček ob reki in tam pojedli sendvič. Malo smo še namočili noge v bistro vodo in že smo korakali nazaj proti »domu«.

Pot Cares Potujoči brlog
Pavza ob reki
Picos de Europa Potujoči brlog
Eden izmed mnogih tunelov

Naju je pot navdušila, ker je res nezahtevna, razgledi, ki jih ponuja, pa so kot, da bi hodili po najvišjih gorah sveta. Kot zanimivost lahko dodam, da se v resnici vsa pot nahaja le okrog 500m nad morjem, kar je, ko si tam, kar težko verjeti. Kot že omenjeno, pot ni krožna, zato jo lahko prehodite po lastnih željah in zmožnostih. Če je obiščete v visoki sezoni, si lahko v eno smer privoščite celo avtobus ali taxi. Vsekakor vas bo avtobus manj udaril po žepu, saj sem nekje zasledila, da vas bo taxi stal kar 120€. Ne glede na to, katero izmed možnosti boste izbrali, je pot vsekakor vredna obiska, pa četudi samo za eno Instagram slikco!


Aja, pa lep velikonočni ponedeljek vam želiva!




Pa se slišimo prihodnjič...