Search
  • Potujoči brlog

Južna Finska

S severne Finske smo se počasi pripeljali ob Baltsko morje in pot nadaljevali ob zahodni obali do Helsinkov. Samo Baltsko morje nas zaenkrat ni ravno očaralo, saj je Botnijski zaliv med Finsko in Švedsko že tako zaprt, da zaradi malo toka izgleda bolj kot kakšno jezero ali na trenutke celo močvirje. Tudi cesta ne poteka čisto ob morju, zato vožnja ni ravno razgledna, je pa pokrajina še vedno precej gozdnata. Ker nam je to zelo všeč, smo se več ali manj potepali po notranjosti.


Palojärvi


To jezero sicer ni nič bolj posebnega kot preostala Finska, smo pa zato našli res lep prostor za prespati (61.248908, 22.205069). Večer in jutro smo tako uživali v sredini finske tajge, ki nas je kot že velikokrat prej zelo navdušila. Za razliko od večine naših gozdov, je tukajšnji res čist, zato lahko med iglavci vidimo tudi par sto metrov daleč. Vmes morda celo srečamo kakšnega jelena, volka ali medveda, ki jih na Finskem ne manjka (mi sicer nismo srečali nobenega). V okolici prenočišča je tudi ogromno sprehajalnih poti, ki so sicer vse označene, a verjamem, da se v gozdu lahko hitro izgubiš, saj vse poti izgledajo enako. Ob jezeru spet stoji bivak z ognjiščem in stranišči, kar je kot že večkrat omenjeno, tukaj zelo pogosto. Nama je to morda celo najljubša stvar na Finskem, čeprav sva ognjišče uporabila le 1x.

Palojarvi Potujoči brlog
Palojarvi Potujoči brlog

Savojärvi


➡ 6km

1,5h


Dopoldne smo parkirali pri izhodišču (60.739889, 22.415861) in se po kosilu odpravili po dobre 6km dolgi poti okrog jezera. Presenetilo nas je, da je bilo makadamsko parkirišče kar polno, saj sva to pot res »zvohala« na internetu in ni bila opisana kot zelo popularna. Kmalu so se najine skrbi, da bo ljudi veliko, razblinile, saj sva na celotni poti srečala mogoče 15 ljudi. Nihče izmed njih pa ni po poti dejansko hodil, temveč so vsi v kar velika vedra nabirali neko jagodičevje. Čeprav sva ga potem našla tudi sama in ga poizkusila, nama še vedno ni padlo na pamet, katero jagodičevje pravzaprav to je. Bilo je grenko/kislo – skratka neprijetnega okusa. Kasneje sva ugotovila, da so bile brusnice, ki jih je bilo res ogromno. No, mi smo se namesto z nabiranjem, zamotili s sprehajanjem po res prekrasno urejenih lesenih poteh. Šnofka je sicer več ali manj raje tekla ob njih, marsikdaj tudi po konkretnem blatu, kar jo je še posebej razveselilo. Tudi samo jezero nama je bilo zelo všeč, saj je bilo res temne barve, zato so se v njem skoraj popolno odsevali oblaki in drevesa. Kljub temni barvi je bilo jezero zelo čisto, vendar se v njem ne bi ravno namakala. Malce zaradi hladne temperature in malce zato, ker v vodi ne vidiš ničesar. Že skoraj pri našem brlogu smo srečali tudi žival, ki je na tem potovanju še nisva videla – kačo. Bila je sicer manjša, a je Roka pošteno »napihala«. Kot nama je kasneje zaupal stric Google, naj bi bil gad, ki je sicer edina strupena kača na Finskem.

Turku


Iz finske divjine pa smo se pripeljali v mesto Turku, ki nama je bilo kar všeč. Malo zato, ker ni ravno veliko mesto, malo pa zato, ker je bil res lep sončen jesenski dan. Nekih znamenitosti si nisva ogledovala, ampak sva se čez mesto le sprehodila. Najprej ob rečnem kanalu, čez katerega vodi trajekt (vožnja traja morda slabo minuto), nato pa skozi mestno jedro do mestne tržnice, ki je zgrajena v zelo lepem stilu. Tam sva si tudi kupila kosilo in ga nato na klopci ob rečnem kanalu pojedla. Žal nama je bilo, da sva bila tam en dan pred načrtovanim večdnevnim dogodkom, kjer naj bi prodajali hrano z vsega sveta. Ob velikem delu reke so bile tako stojnice v šotorih že postavljene, a žal še niso bile odprte. Kljub temu sva malo »pošpegala«, če bi kje našla tudi slovensko stojnico, a je žal ni bilo. Morda pa bi midva morala speči kakšno potico, kaj pravite? Po kosilu sva se odpravila nazaj do kamperja in se zapeljala še do mestnega gradu, ki je že bolj spominjal na Ljubljanski grad, kot pa na kakšnega francoskega. V notranjost sicer nisva stopala, ampak sva ga le na hitro poslikala, saj se nama je že malo mudilo k naslednji zanimivosti.

Par km stran sva se namreč prvič na Finskem odpravila v savno (60.4147259, 22.2609716)! Mislila sva sicer, da jo bo veliko lažje najti, a sva odkrila, da imajo prebivalci skoraj vsi doma zasebno savno, zato javnih ni veliko. Prebrala sva celo, da ima ta severna država 5 milijonov prebivalcev in 3 milijone savn. No, kljub temu nama jo je uspelo najti. Le-ta pa se je precej razlikovala od naših savn. Bila je namreč ogromna – v njej nas je bilo okrog 40, pa še ni bila polna. Poleg tega je pri njih savnanje čisto drugačen »ritual« kot pri nas. Če se mi v savni bolj sproščamo, vmes med posameznimi vstopi v savno kar nekaj časa počivamo in temu posvetimo celotno popoldne, pa je pri njih to čisto družaben dogodek. Bila sva presenečena, da se pri njih v savni vsi pogovarjajo, kar pomeni, kar velik »šunder«. Poleg tega med savnanjem nič kaj dosti ne počivajo, le na hitro se skopajo in se spet vrnejo v savno. Mimogrede, kopali smo se v mrzlem Baltskem morju, ki je imelo trenutno 11 stopinj, tako, da je bilo res zelo osvežujoče. Lahko pa sedaj rečeva, da sva se kopala v Sredozemskem, Norveškem in Baltskem morju ter v Atlantskem oceanu! Po savni sva sicer bila tako zaspana, da sva skoraj omagala. Žal sva morala tisti večer prevoziti še nekaj km, saj se nama je malce mudilo v Helsinke.


Helsinki


V Helsinke sva prispela popoldne in parkirala kar na ulici zraven tamkajšnje marine (60.154726, 24.946947), saj je bilo parkiranje med 17. in 9. uro zjutraj zastonj. Zakaj pa se nama je tako mudilo v Helsinke? Ob 19ih sem namreč jaz imela termin v studiu Taiga Ink, kjer mi je tetovatorka naredila nov tattoo. Le-tega sem si že pol potovanja želela, a nikjer za to ni bilo priložnosti. Ta tattoo studio pa sem našla na internetu in, ker so mi bile umetnine od tetovatorke Saane res všeč, sem se odločila napisati e-mail. Čeprav je njena čakalna doba do konca avgusta 2022, se je odločila narediti izjemo in me vseeno vzeti preko vrste. Všeč ji je namreč bil moj e-mail, vedela je, da iz Helsinkov odhajam naslednji dan, poleg tega pa je celo eno leto živela v Novi Gorici. Bila je res zelo prijazna in s tattoojem našega brloga obsijanega s severnim sijem sem več kot zadovoljna. Verjetno ta podatek ne bo veliko ljudem prišel prav, pa vseeno – ta studio zelo priporočam. Ob skoraj 22ih sva se tako peš v dežju in groznem vetru odpravila nazaj do našega brloga in tam tudi prespala. Najina dežnika sta to avanturo sicer komaj preživela, saj je pihalo več kot 30 vozlov.


Naslednje jutro smo zaradi plačevanja parkirnine vstali malce bolj zgodaj in se ob 9ih že odpravili proti centru mesta. Cena parkiranja je sicer 2€/uro, plačati pa je možno s pomočjo aplikacije ali pa kar na parkomatu. Najprej smo se, spet v kar vetovnem vremenu, odpravili do mestne četrti Design district, kjer naj bi bile lepe stavbe. Ta del naju še ni prav zelo očaral, čeprav so stavbe že malce spominjale na rusko arhitekturo. Helsinki so namreč v 19. stoletju pogoreli, kasneje pa so jih zgradili po vzoru St. Petersburga.

Design district Helsinki Potujoči brlog
Design district

Od tam smo se odpravili do kapelice Kamppi, ki je najbrž najbolj čudne oblike, kar sva jih kdaj videla. Tako zunanjost kot notranjost sta namreč zgrajeni popolnoma iz nordijskih smrek. Midva vanjo nisva vstopala, ampak smo se s Šnofko raje podali naprej raziskovati mesto.

Kapelica Kamppi Helsinki Potujoči brlog
Kapelica Kamppi

Podali smo se čez čisto prazen park Esplanadi mimo glavne železniške postaje do prve katedrale – katedrale Helsinki, zgrajene leta 1852. Le-ta nama je bila od vseh stavb najbolj všeč, saj je res ogromna in veličastna. S svojo belo barvo in številnimi kupolami sigurno očara prav vsakega.

Katedrala Helsinki Potujoči brlog
Katedrala Helsinki
Glavna železniška postaja Helsinki Potujoči brlog
Glavna železniška postaja

Od nje smo se podali do malce novejše katedrale – katedrale Uspenski, zgrajene 1868. Tudi ta je kar lepa ter zanimiva, sploh zato, ker jo krasi kar 13 kupol. Na videz bi sicer mislila, da je od katedrale Helsinki starejša, saj je precej bolj temna. Blizu nje sva opazovala tudi vojake, ki so korakali po mestu.

Katedrala Uspenski Helsinki Potujoči brlog
Katedrala Uspenski

Tako smo se od notranjosti mesta poslovili in se napotili do mestne tržnice, ki naj bi bila živahno središče mesta. Ker je bil petek dopoldne in precej slabo vreme, je na žalost ob našem obisku več ali manj samevala. Stojnic je bilo le nekaj, zato se tam nismo zadrževali in smo se raje odpravili do pokritega dela tržnice. Le-ta je zgrajena v zelo podobnem stilu kot v mestu Turku, zato se je bilo po njeni notranjosti spet prav užitek sprehoditi. Tako kot v Turku, prodajalci ponujajo od sirov, salam, mesa, pa do morskih jedi in volnenih izdelkov. V notranjosti je tudi nekaj restavracij. Midva sva si spet kupila kosilo, Rok pa si je privoščil tudi čisto pravo baklavo.

Tržnica Helsinki Potujoči brlog
Pokrita tržnica

To je bila zadnja znamenitost, ki smo si jo ogledali. Še pred kosilom smo se vrnili do kamperja in se nato odpeljali kakšnih 30km ven iz Helsinkov, kjer smo v čudovitem gozdu prenočili (60.326611, 24.66279) in se zjutraj spet sprehajali po čudovito urejenih označenih poteh mimo ogromno jezerc in bivakov. Helsinki so nama sicer bili, kljub temu, da so veliko mesto in kljub temu, da je bilo kar precej slabo vreme, dejansko kar všeč. Stil mesta ni ravno ruski, se pa definitivno že čuti kot pridih nordijskemu. Je lepo urejeno in čisto mesto, po katerem vozijo zeleni tramvaji, ki so nama bili zelo všeč. Prav škoda, da v Ljubljani nimamo več tramvajev, saj po najinem mnenju mesta prav polepšajo.

Potujoči brlog

S tem se je naš potep po Finski zaključil. V to severno državo se bomo sigurno še vrnili, saj mislim, da take divjine ni nikjer drugje v Evropi. Dejansko se nama za potovanje s kamperjem zdi še boljša kot Norveška, saj lahko praktično zmeraj spiš nekje sredi gozda, čisto na samem. Na Norveškem temu ni čisto tako, saj je kamperjev precej več, poleg tega pa so blizu ceste skoraj vedno špičasti vrhovi, ki ti onemogočajo, da bi se s ceste kaj dosti umaknil. Finska je v tem pogledu popolna, saj lahko najdeš prostor nekje daleč od ceste, kjer si čisto sam in te tako ne motijo niti ostali kamperisti niti mimovozeči se avtomobili. Midva že komaj čakava, da se vrnemo. Upajmo, da pozimi!


Če želiš spremljati, kje se potepamo sedaj, nam lahko slediš na Patreonu, kjer redno objavljava vloge s poti.




Pa se slišimo prihodnjič...