Search
  • Potujoči brlog

Latvija | Sientiniezis, Cesis, Riga, Liepaja, plaža in močvirje

Pozdravček iz Latvije! Tukaj smo že cel teden in vsak dan bolj ugotavljamo, da sta si Estonija in Latvija kar precej podobni. Katera je lepša težko oceniva, saj smo si ogledovali precej različne stvari, zato priporočava, da obiščete kar obe. Pa poglejmo kaj smo si v tem tednu ogledali:


Sientiniezis


Ta znamenita skalnata stena leži ob reki Gauja, v istoimenskem narodnem parku in velja za največjo formacijo belega peščenjaka v Latviji. Nastal naj bi že 350 milijonov let nazaj, v geološki dobi devon, ko je Latvijo prekrivalo morje. Ker je zgrajena iz majhnih delcev peska, je zelo sipka in krušljiva. Mi smo na makadamskem parkirišču pri izhodišču parkirali že zvečer (57.430635, 25.382454) in se zjutraj odpravili na krajši sprehod do te znamenite stene. Pod njo so speljani leseni mostički in stopnišča, zato jo res lahko opazujemo od čisto blizu. To je sicer zelo super, a obenem tudi slabo, saj so ravno zato vse skale precej uničene – na vsakem delčku lahko najdemo izklesana imena in druge besede, čeprav so povsod table, da je to strogo prepovedano. Zato stena ni tako lepa kot bi sicer bila, a je vseeno zelo zanimiva. Z mostičkov imamo tudi lep pogled na zgoraj omenjeno reko, nazaj pa se sprehodimo čez čudovit gozd. Nama je bil ta prvi postanek v Latviji zelo všeč in ga zares priporočava.

Cesis


Cesis je manjše mesto, ki nama bo za vedno ostalo v spominu po čudovitem gradu oz. parku okrog njega. Ne vem ali zato, ker je jesensko odpadajoče listje naredilo tako lepo atmosfero ali ker je grad res nekaj posebnega, ampak mi 3 smo zelo uživali. Sprehodili smo se tudi po starem mestnem jedru, kjer si lahko ogledamo cerkev in glavni trg. Pot nas pelje tudi mimo veliko starih hiš, ki so sicer zanimive, a v precej slabšem stanju kot so bile hiše v Estoniji.

Riga


Riga je največja izmed 3 baltskih prestolnic, tam pa živi kar tretjina latvijskega prebivalstva. Mi smo se najprej ustavili v pralnici na obrobju mesta, ki izgleda še vedno zelo socialistično. Med starimi velikanskimi razpadajočimi bloki sva se počutila kot v Sovjetski zvezi. No, je pa zato središče Rige precej drugačno. Mi smo parkirali ob reki Daugava (56.957802, 24.095501) in se potem peš odpravili proti centru mesta. Najprej smo se sprehodili pod Švedskimi vrati, ki so edini ostanek mestnega obzidja. Le-ta so znana predvsem po tem, da je tukaj nekoč živel rabelj, ki je vsak dan, ko je moral izvršiti smrtno kazen, na okno postavil rdečo rožo.

Švedska vrata Riga Potujoči brlog

Pot nas je nato vodila mimo mačje hiše (Cat house), katere streha je nekaj posebnega. Nanj sedita dve mački, ki naj bi jih postavil lastnik hiše v znak nestrinjanja z mestnim svetom. Jezni mački je seveda obrnil v smer mestne hiše.

Mačja hiša Riga Potujoči brlog

Preko kar nekaj ulic in trgov s pisanimi hišami smo se nato sprehodili do prodajalne, kjer prodajajo znamenito latvijsko žganje imenovano Riga Balzam. Ker nama je prijateljica, ki prihaja iz Latvije, naročila, da ga morava nujno poizkusiti, čeprav je po njenem mnenju ogaben, sva ga seveda morala kupiti. No, imela je prav, res je ogaben. Narejen je sicer iz 23 različnih zelišč, zato nekomu, ki ima rad Jagermaister ali kaj podobnega, ne bo tako zelo slab. Je pa Roku všeč v kavi, saj ji doda okusno aromo.

Od tam smo se odpravili do Hiše črnoglavcev (House of black heads), ki naju je kar presenetila. Kar težko je verjeti, da je ta stavba, ki je sicer sedaj muzej, bila zgrajena šele leta 1999. Med 2. svetovno vojno so jo namreč popolnoma uničili. Zanimivo pri njeni obnovi oz. ponovni gradnji je to, da so določen del financirali prostovoljci, ki so donirali 7-11 eurov, v zameno, pa so lahko postavili eno opeko. Le-teh se je zbralo kar 5.000. Midva vanjo nisva vstopala, nama pa je bila njena zunanjost zelo zanimiva.

Hiša črnoglavcev Riga Potujoči brlog

Ste vedeli, da je glavna tržnica ena večjih tržnic v Evropi? Midva nisva, zato naju je njena velikost res presenetila. Tudi po videzu je precej zanimiva, saj je zgrajena v 4 bivših letalskih hangarjih. V enem prodajajo morsko hrano, v drugem meso in mlečne izdelke, v tretjem zelenjavo in sadje, četrti pa izgleda bolj kot nek bazar, kjer prodajajo večinoma bolj kitajsko šaro. Tržnica je daleč od neke lepote, je pa zelo zanimiva.

S tržnice pa smo se mimo opere sprehodili do zadnje znamenitosti – kipa svobode (Monument of Victory). Le-ta je visok 42m in je posvečen padlim vojakom v latvijski vojni za neodvisnost (1918-1920). Naju je kar presenetilo, da še stoji, saj bi pričakovala, da bo tudi ta eden izmed veliko zgradb, ki so bile med 2. svetovno vojno porušene. V njegovi bližini sva si ogledala tudi Laima uro, ki se je ob njeni postavitvi leta 1924 imenovala Velika ura. Kasneje pa so jo poimenovali po najpomembnejšem slaščičarskem podjetju v Latviji – Laima. V skoraj 100 letih je bila prenovljena 2x, prvič pa jo je bilo moč slišati zvoniti 12. decembra 2012 ob 12. uri.

S tem se je naš ogled Rige končal. Z zelo pisano in zanimivo arhitekturo nas je sicer navdušila, a malce manj od Talina. Predvsem zato, ker se nama je zdelo, da so stavbe v Talinu vseeno bolje vzdrževane.


Močvirje Kemeri


V bližini prestižnega obalnega mesta Jurmala leži močvirje, ki je podobno urejeno kot tista v Estoniji. Parkiraš lahko na plačljivem parkirišču (2€/dan - 56.916, 23.463499) in se odpraviš po lesenih poteh. Možnosti sta dve: krajša pot je dolga 1,5km, daljša pa 3,5km. Ker hodiš samo po lesenih poteh, se je izgubiti nemogoče. Nam je bilo to močvirje kar všeč, saj se lahko vmes povzpneš na razgledni stolp, od koder je čudovit razgled, ter se vmes spočiješ na kar nekaj lesenih klopeh. Minus je bil le ta, da sta tisti dan močvirje obiskali dve večji skupini, kar zna biti precej zoprno, saj se zaradi razmočenih tal s poti ne moreš niti umakniti niti nikogar prehiteti. Ker smo se jim želeli izogniti, smo prehodili obe poti. Šnofka je bila nad to odločitvijo seveda več kot navdušena.

Plaža pri vasi Užava


No, tukaj ni za videti prav ničesar, razen prekrasne zelo dolge peščene plaže in borovega gozda tik ob njej (57.251074, 21.415759. Tistim, ki ne potujete z avtodomom dvomim, da bo ta informacija prišla prav, tistim, ki radi divje kampirate, pa toplo svetujem, da jo obiščete. Mi 3 nismo na istem mestu ostali že več mesecev in tudi tukaj nismo imela takšnega namena. A, ker je plaža čudovita in prazna, peščena cesta, ki vodi ob njej pa je precej oddaljena od kakršnekoli civilizacije, smo se odločili, da si en dan spočijemo in naužijemo Baltskega morja. Tudi naslednji dan sva odšla kar s težkim srcem, saj je bil res čisti mir, Šnofka pa je lahko svobodno cel dan tekala okrog našega brloga in se vsake toliko odšla skopati v morje.

Severne utrdbe mesta Liepaja


Po počitku na zgoraj omenjeni plaži pa smo se odpeljali do bunkerjev zgrajenih v 19. stoletju. Midva sva najprej zmotno mislila, da so bili zgrajeni med 2. svetovno vojno, a sva kmalu ugotovila, da temu ni tako. Zgradili so jih že v carski Rusiji v bran mornarici v mestu Liepaja. Uporabljali so jih do leta 1908, ko so spremenili svojo strategijo. Med 1. svetovno vojno so jih celo želeli uničiti, da ne bi prišli v roke Nemcem, a so tako dobro zgrajeni, da jim to ni ravno uspelo. No, vseeno se posledice miniranja in dolgoletne erozije poznajo, saj so praktično vsi bunkerji prevrnjeni ali zrušeni. Res jih je ogromno, zato je sprehajanje med njimi zelo zanimivo. Opazimo lahko ogromno grafitov ter peščeno plažo, ki se skriva pod bunkerji. Mi smo baterijo obiskali v popoldanskem času, ko jih je sonce lepo osvetlilo.

Zapor Karosa

V mestu Liepaja se nahaja edini vojaški zapor v Evropi, ki je odprt za javnost. No, v resnici so prvotno zgradili bolnico, a ker jim je v zaporih primanjkovalo prostora, stavbe nikoli niso uporabljali za prvotni namen. V njem so ponavadi zaporniki prebivali le nekaj dni, najdlje pa tudi 1 mesec. Zaprti so bili v eni izmed 36 celic (18 v vsakem nadstropju). Vsak dan so se v posebni celici morali eno uro učiti o politiki in trenutnem režimu, 3-4 ure dnevno pa so se učili marširanja. To pomeni, da so morali 3 minute stati na eni nogi, drugo pa držati stegnjeno naprej. Po 3 minutah so nogi zamenjali. Spali so na leseni deski brez kakršnekoli blazine, desko pa so si vsak dan morali sami prinesti v celico. V vsaki celici sta prebivala najmanj 2 zapornika, zgornje omejitve ni bilo. Ponavadi jih je bilo okrog 5, po potrebi pa tudi 50. Tudi stalnega dostopa do stranišč niso imeli. V vsakem nadstropju je bila le ena kopalnica z dvemi stranišči, ki so ju odprli 2x na dan – ob 6ih zjutraj in ob 9ih zvečer. Takrat je imelo okrog 100 zapornikov 30 minut, da opravijo svoje potrebe, kar je pomenilo, da je imel zapornik približno 1 minuto in 30 sekund časa. V vsakem nadstropju se je nahajala tudi samica, v katero so vsaj za 2 uri zaprli zapornike, ki se niso vedli po pravilih. Rok se je pri ogledu le-te javil, da bi si jo rad ogledal od znotraj. Tako se je nato za njim odločilo še nekaj ostalih obiskovalcev, katere je paznik v samico zaprl za kakšno minuto. Rok je prišel ven čisto navdušen, da je notri res čista tema in, da sploh ne ve zakaj bi bilo tako grozno notri preživeti 2 uri.

Nama je bil ta zapor res zanimiv, zato ga toplo priporočava vsem. Vstopnina je smešno nizka – 5€/osebo oz. 3,5€ za študente. Voden ogled traja 45 minut, vodič pa je oblečen v paznika. Tudi govori kot paznik, zato je ogled zelo zanimiv. Midva sva bila sicer edina tujca, zato je najprej govoril v latvijščini, nato pa nama posebej prevedel v angleščino. To pa ni vse kar lahko v zaporu doživiš! Opciji sta še dve – prva je, da lahko v eni izmed celic prespiš ter zjutraj poješ zajtrk, ki ti ga v celico prinese paznik; druga pa je, da v celici prespiš, a si obenem tudi del predstave, kar pomeni, da dejansko igraš zapornika. Kaj točno se dogaja ne vem, a zelo prijetno sigurno ni, saj moraš pred vstopom podpisati, da se z vsem na predstavi strinjaš. V vsakem primeru je to najbrž najbolj čuden hotel, v katerem bi kadarkoli prespali.

Zapor je bila tako zadnja znamenitost, ki sva si jo ogledala v Latviji. Že popoldne smo se odpeljali v Litvo novim dogodivščinam naproti.

Pa se slišimo prihodnjič…