Mesto bikov

Že veste o katerem mestu je govora? O Pamploni seveda! Preden sva obiskala Pamplono sva o njej vedela zelo malo. V resnici sva vedela edino, da v tem mestu vsako leto norci bežijo pred biki in pa, da bo verjetno mrzlo. Ker torej od Pamplone nisva pričakovala kaj dosti, naju je mesto zelo pozitivno presenetilo.

Parkirala sva na parkirišču ob lepem parku (42.820702, -1.66061), saj je bilo prvo parkirišče, kjer sva želela pustiti naš brlog, polno. Že ob sami vožnji naju je presenetila zelenost mesta. Med vsemi parki mimo katerih sva se peljala, sva videla tudi 3 namenjene štirinožnim prijateljem. Zato naju dejstvo, da smo parkirani ob parku, niti ni najbolj presenetilo. Naš sprehod se je tako prijetno začel. Med potjo do starega mestnega jedra smo prečkali reko Argo in se povzpeli z vzpenjačo. Slednjega nisva pričakovala in sva bila zato prav prijetno presenečena. Ker je stari del mesta obdan z obzidjem, bi se morali do tja povzpeti peš, a nam je vzpenjača precej olajšala pot. Le-ta je brezplačna in je stalno polno zasedena. V resnici sta to dve dvigali, ki prepeljeta naenkrat do 5 oseb.

Ko smo izstopili in dvigala oz. vzpenjače, sva bila zelo pozitivno presenečena. Sprehod mimo mestne hiše do mestne katedrale je bil res prijeten, saj so ulice ozke in stare, malce skoraj spominjajo na kakšno obalno mesto. Poleg tega pa je bilo ljudi ogromno. Tudi vse trgovinice s spominki, bari in restavracije so bili odprti, kar je mesto naredilo zelo živahno.

Po hitrem ogledu katedrale smo se odpravili do glavnega trga Plaza del Castillo, ki je bilo še živahnejše kot okoliške ulice. Na sredini so bili namreč postavljeni nekakšni šotori, kjer so prodajali knjige. Predvidevala sva, da poteka neke vrste knjižni sejem, saj smo mesto obiskali ravno na Svetovni dan knjig. No, trg bi naju navdušil tudi brez šotorov, saj je velik, a kljub temu ne izgleda prazen. Obdajajo ga pisane stavbe, njihovi značilni balkoni pa dodajo lepoti mesta še piko na i.

Naslednja znamenitost na našem pohodu je bila arena za bike imenovana Plaza de Toros. Le-ta je 3. največja na svetu, a je trenutno žal zaprta, zato si je od znotraj žal nisva mogla ogledati. Je pa ta arena končna točka vsakoletnega teka z biki. Ta zloglasni tek vsako leto privabi ogromno turistov, čeprav je v resnici cel dogodek precej krut. Med 7. in 14. julijem poteka festival San Fermín, na katerem vsako jutro ob 8. zjutraj spustijo 6 podivjanih bikov, 6 volov, ki tečejo skupaj z biki in 3 dodatne vole, ki preganjajo bike na ulice Pamplone, tisti najbolj pogumni (ali nori kakor vzamemo) pa pred njimi tečejo 875 metrov do končne postaje – arene. Pred biki lahko teče prav vsak, edini pogoji so, da si starejši od 18 let, biti moraš trezen in bikov ne smeš »izzivati«. Bike usmerjajo lesene ograje, ki so postavljene vzdolž poti in jim tako preprečujejo, da bi zašli na stranske ulice. Na najširših delih sta ograji dve, vmesni prostor pa je namenjen varnostnem in zdravstvenem osebju. Ja, najbrž vas ne preseneča, da je vsako leto kar nekaj poškodovanih junakov. Letno se jih namreč poškoduje med 50 in 100. Biki marsikoga poškodujejo z rogovi, poškodbe pa nastanejo tudi, če kateri izmed tekačev pade. To se lahko zgodi predvsem ob vstopu v areno, kjer je steza precej ožja od ulic. Če se po domače povedano ljudje »zabašejo«, lahko biki v njih prihrumijo z vso silo, kar vodi do poškodb zaradi zadušitve in zmečkanin. Kljub temu kako grozno se vse skupaj sliši, pa je od leta 1910 umrlo »le« 15 ljudi, večino od njih pa je zabodel eden od bikov. Tek se kljub vsemu veliko bolj tragično konča za bike, ki so po večini vsako popoldne ubiti med bikoborbo. To pa očitno ne moti ogromno turistov, ki celoten tek opazujejo z balkonov, kasneje pa se predajajo odlični španski hrani in pijači.

Mi teka seveda nismo videli, smo pa si zato poleg arene ogledali tudi Monumento al Encierro – kip, ki prikazuje znameniti tek. Če si ne predstavljaš čisto dobro kako velik je podivjani bik, ki te na vsak način hoče napičiti s svojimi rogovi, ti ob tem kipu postane hitro jasno, da bi se teku raje izognil.

Ko smo zaključili raziskovanje mesta povezanega z biki, pa smo se odpravili nazaj proti našem kamperju. Sprehodili smo po mestnem obzidju do parka Jardines de la Taconera, ki je bil spomladansko zelen. Krošnje dreves so nam dajale senco, da smo lažje prišli do našega doma.

Kot že omenjeno, naju je Pamplona res presenetila. Ker sva pričakovala večji mraz, naju je že skoraj poletno sončno vreme takoj spravilo v dobro voljo. V še boljšo pa naju je zelenost mesta in barvita živahnost mestnega jedra. Po pravici povedano je Pamplona sigurno med 3 najlepšimi španskimi mesti. Šnofka sicer pravi, da je morda celo na 1. mestu, saj baje v vseh mestnih parkih zelo diši!

Pa se slišimo prihodnjič…