Naravni park jezera Sanabria

Do Lagune de Sotillo:

⏱ 2,5h

➡ 6,5 km

⬆ 560m

Tokrat smo obiskali Naravni park jezera Sanabria. Le-ta leži na severozahodu regije Kastilja in Leon. Ustanovili so ga sicer leta 1978, a ima določeno stopnjo zaščite že od leta 1940. Celoten park sestavljajo jezera, hribi, doline, ledeniške morene in podobno, najpomembnejši del pa je jezero Sanabria, ki je največje ledeniško jezero na Iberskem polotoku. Z dolžino 3,3 km in širino 1,47 km meri 318 hektarov, na najgloblji točki pa lahko priplavamo kar 53 m pod vodno gladino. Na tem delu Španije je jezero predvsem v poletnem času eno izmed bolj priljubljenih turističnih točk, saj je v njem dovoljeno plavanje, vožnja s kanujem in ribarjenje. Slednje je sploh zanimivo za ljubitelje postrvi, ki jih je v jezeru ogromno. V njegovi bližini je tudi veliko pohodniških poti, ki pa so dostopne skozi celotno leto. Eno izmed njih smo si za dnevni izlet izbrali tudi mi.

Parkirali smo v mestecu Ribadelago, ki mora biti predvsem poleti polno turistov, trenutno pa je kot mesto duhov. Žal sicer nismo mogli parkirati čisto ob izhodišču poti, saj je naš brlog predolg, da bi ga parkirali na manjšem osrednjem trgu (42.1144145, -6.7387166). Z malce krajšim kombijem bi sicer šlo, saj so boksi vseeno precej daljši od osebnega avtomobila. No, midva sva parkirala ob cesti kakšnih 500 m stran (42.114203, -6.732086) in se do izhodišča, ki je tik ob omenjenem trgu, odpravila peš.

Na začetku poti je informativna tabla, kjer je lepo razvidno katere poti se moramo držati. Midva sva izbrala pot označeno kot »Senda 5«, ki vodi do Lagune de Sotillo. Možnost je tudi, da se pri laguni pridružimo poti »Senda 6« in nadaljujemo še približno 5 km mimo znamenitih slapov, a to pomeni, da pot končamo v mestu Sotillo de Sanabria in moramo do izhodišča poiskati neke vrste prevoz. Ker bi v trenutnih razmerah precej težko dobila kakšen taksi, sva se odločila, da gremo samo do lagune in se po isti poti vrnemo do izhodišča. Do tja je pot enostavna, meri približno 6,5 km v eno smer, pri tem pa naredimo 560 m višinske razlike.

Začnimo na začetku. Pot se že na začetku razcepi na dva dela, mi pa se moramo držati poti na levi. Šnofka je sicer bila nad našim pohodom že v prvih metrih zelo navdušena. Zakaj? Ne vem ali je tako vsako pomlad ali samo letos, ker je v Španiji pozimi zapadlo toliko snega, a sigurno je le eno: sneg se trenutno vztajno topi, kar pomeni, da so nekateri deli poti kar precej blatni. Nekje moramo celo nekaj časa hoditi po delih potočkov. Šnofka bi tako bila težko še srečnejša, saj bolj kot dela »špljoc špljoc«, bolj uživa. No, midva sva se najblatnejšim delom malce izogibala, drugače pa ni bilo tako grozno kot se sliši. Pot je sicer široka in se ves čas zmerno vzpenja skozi gozd, ki je trenutno še brez listov, zato lahko velik del poti vidimo jezero Sanabria, ki počasi postaja vedno manjše. Na približno 1300 m se pot položi, saj prečkamo velik travnik, ki je bil v prelepem sončnem vremenu eden lepših delov poti. Le-tega moramo prečkati po levi strani, kjer hitro zagledamo stezo, ki ji spet sledimo skozi gozd. Čez približno 5 min na višini 1330 m lahko malo skrenemo in si na levi ogledamo Laguno de Carros. Moram reči, da nas na vrhu čaka precej lepša laguna 😀. Pot do našega cilja nato nadaljujemo po desni. Nekje na višini 1450 m gozd začne izginjati in odpre se nam mogočen razgled na celotno dolino z jezerom Sanabria in okoliške vrhove, ki so bili trenutno še pobeljeni s snegom. Naju je pogled zelo spominjal na naše lepo Bohinjsko jezero.

Tukaj se pot položi in se do našega cilja le še komaj opazno dvigne. Stezica nas vodi po planoti, od koder imamo pogled na vse: doline, pobeljene vrhove in travnike, na katerih se pasejo krave. Hoja je v takem okolju res pravi užitek. Ko se pot spet razdeli, nadaljujemo naravnost in že skoraj smo pri jezeru.

Jezero je prelepo, saj ga na nasprotni strani obdajajo visoki zasneženi hribi. Mi smo se ob njem spočili, pojedli malico in uživali na soncu. Res je bil prekrasen dan, še lepšega pa je naredilo dejstvo, da na poti nismo srečali čisto nikogar. Tako smo lahko uživali v naravi čisto sami, Šnofka pa je lahko poljubno skakala naokoli in poskušala postati čim bolj umazana. Torej smo bili dobre volje prav vsi!

Po malici smo se po isti poti vrnili nazaj do izhodišča, kjer je Rok Šnofko stuširal v enem izmed številnih potočkov. Kljub temu, da je bila najbolj umazana, je bila edina, ki v camperju ni potrebovala tuša 😀. Midva sva si ga vseeno privoščila in nato hitro splanirala pot za naprej, saj spanje v parku ni dovoljeno. Žal to pravilo velja v vseh španskih naravnih parkih. No, glede na to, da v 5 mesecih nisva še niti enkrat nisva plačala za prenočevanje, se prav zelo ne moreva pritoževati.

Pa se slišimo prihodnjič…