Search
  • Potujoči brlog

Od Grčije do Istanbula

Tokrat vas pozdravljamo iz Turčije! Juhu, tukaj smo manj kot en teden, pa se nam je zgodilo že celo morje res lepih stvari. Že v Grčiji smo se počutili odlično, saj so ljudje zelo prijazni, a Turčija je zgodba zase. Malo razmišljamo, da se sploh nikoli več ne bi vrnili. Saj ne da smo na drugi strani sveta, ampak v manjših manj razvitih vaseh še obstajajo veseli ljudje, ki nam navdušeno mahajo, pozdravijo, povejo kakšno po turško ali pa nam celo prinesejo kaj za pod zob. Ne vidijo sveta le skozi denar, kar nama je v sedanjih evropskih državah manjkalo. Zato se naše poti proti vzhodu še toliko bolj veseliva, saj upava, da bo takšnih prijetnih izkušenj vedno še več.


Pa začnimo na začetku. V Turčijo smo vstopili preko mejnega prehoda Kipi, vse skupaj pa je trajalo eno uro. Moram reči, da sva bila kar živčna, čeprav sva imela v roki vse potrebne papirje. Že prvi vojak pa je poskrbel, da sva se v hipu sprostila, saj nama je res ekstremno navdušeno pomahal in z velikanskim nasmehom na obrazu zatulil »Welcome!«. Jaz res nisem jokajoče sorte, ampak res ne vem zakaj me je to tako ganilo, da so se mi orosile oči. Tudi nadaljnji cariniki so bili zelo prijazni. Tisti, ki je pregledal kamper, je to storil zelo na hitro in samo z vhoda malce pošpegal v notranjost, tisti, ki pa je pregledoval dokumente od brloga, nama je spotoma prinesel še čaj. A si lahko predstavljate, da bi se to npr. zgodilo pri naših južnih sosedih? Midva kar nisva mogla verjeti, da nama je dostavil skodelico turškega čaja kar v kamper. Tudi med urejanjem dokumentov je bil nadvse prijazen, se šalil in veselo kramljal. Torej, prehod meje je potekel zelo enostavno in sproščeno. Pregledali so vse dokumente do naju in od brloga, Šnofka pa jih ni niti najmanj interesirala. Ravno med prehodom meje sva sicer zaslišala mujezinov klic k molitvi, kar naju je res razveselilo, saj sva dobila občutek, da končno vstopava v državo z malo drugačno kulturo.

Po prehodu meje smo se zapeljali direktno do mesta Kersan, kjer smo parkirali na plačljivem parkirišču (približno 1€/dan, 40.855431, 26.631155), Rok pa se je peš odpravil do najbližjega Turkcella, kjer je kupil SIM kartico. Kupila sva turistično SIM za 20GB za približno 20€, ki jo lahko nato sam napolniš prek mobilne aplikacije (nisva še poizkusila, tako da ne moreva povedati ali zares deluje). Dodatni podatki so zelo poceni – 30GB za 7€. Za nakup SIM je sicer potrebno pokazati potni list, zato ga imejte pri roki.

Kersan Turčija Potujoči brlog

Pot smo nato nadaljevali do bližnjega jezera Muzali (40.943344, 26.658402), kjer smo tudi prenočili. Družbo sta nam delala dva zelo prijazna potepuška psa, štorklje in ovce ter krave v daljavi. Slednje so se naslednje jutro skupaj s pastirjem približale našemu brlogu, zato sva jih veselo fotografirala in snemala. Pastir naju je bil kar vesel in se Roku takoj približal. Čeprav ni znal angleško niti ene besede, si je vseeno želel malce pokramljati. V naslednji minuti se je z avtom poleg kamperja ustavil še neki moški in se pridružil moškemu pogovoru. Roku je takoj izrekel dobrodošlico in povedal, da je v službenem času policaj. Po končanem pogovoru sva z Rokom imela še nekaj dela, čez kakšni 2 uri pa sva se odločila, da nadaljujemo pot v smeri Istanbula. Ravno, ko sva se usedla na vozniški in sovozniški sedež, pa se je isti moški pripeljal nazaj. Prinesel nama je domača jajca iz vasi, se nasmejal, stekel nazaj v svoj avto in se odpeljal. Na plačilo ni niti pomislil. Nad gesto sva bila res navdušena in kar nisva mogla verjeti turški prijaznosti.

Dobre volje smo se odpeljali naprej v smeri Istanbula. Ker pa smo potrebovali vodo, smo se ustavili ob cesti pri neki restavraciji in vprašali, če jo lahko natočimo iz njihove vrtne pipe. »Seveda, ni problema!« so odvrnili in se le glasno nasmejali, ko sva vprašala, koliko sva dolžna. Med polnjenjem tanka nama je žena prinesla še dve pesti nekega zelenega sadja. Težko je opisati, kako zelo naju je celo jutro spravilo v dobro voljo. Noro. Pot smo nadaljevali proti mestu Marmaraereglisi, kjer smo prenočili pred tamkajšnjo restavracijo (40.96906, 27.960919). Nato je sledila vožnja v bližino Istanbula, naslednji dan pa ogled samega mesta.


Istanbul


Ogled Istanbula se je začel na skoraj popolnoma polnem zasebnem parkirišču za avtodome (41.0042, 28.9564). Cena na noč je 150TL (8,5€), a ker sva tam pustila kamper le za par ur, sva se uspela dogovoriti za 100TL (5€).

Istanbul Turčija Potujoči brlog

V center mesta smo se podali peš in vse skupaj prehodili okoli 10km. Čeprav temperatura ni bila tako ekstremno visoka, pa je bilo zelo vlažno, zato sva se v celem dnevu konkretno prepotila. Prva postojanka na poti je bil hipodrom, kjer smo si ogledali obelisk in nemški vodnjak. Okoli 25m visok obelisk naj bi bil najstarejša »stavba« v Istanbulu, saj naj bi bil star kar 3.500 let.

Kasneje smo se ustavili pred grobnico Sultana Ahmeta Khana, v katero pa sva morala vstopiti vsak posebej. Šnofki seveda vstop ni bil dovoljen. Notranjosti nisva uspela posneti, saj je fotografiranje dovoljeno le s telefonom, s fotoaparatom pa ne. V grobnici je sicer pokopan sultan, ki je vladal v 14. stoletju.

Grobnica Sultana Ahmeta Khana Istanbul Turčija Potujoči brlog

Nato pa je sledil ogled dveh najpomembnejših znamenitosti Istanbula – Modre mošeje in Hagie Sofie. No, ogledala sva si ju na žalost le od zunaj. Ker potujeva in delava vse dni v tednu, nimava niti najmanjšega občutka, kateri dan je, zato sva pozabila, da sva za obisk Istanbula izbrala ravno petek. Ker je to muslimanski sveti dan, so dopoldne mošeje zaprte za nevernike. Modre mošeje si tako nisva mogla ogledati. Pot smo nato nadaljevali do Hagie Sofie, ki je sicer bila odprta, a se je pred njo vila vrsta čez celoten trg. Čakanje na soncu s Šnofko ni niti približno prišlo v poštev, zato sva ogled žal izpustila. Smo se pa zato sprehodili po celotnem trgu Sultanahmet in se naužili lepot okrog nas, saj je park zelo lepo urejen.

Pot smo nadaljevali do bližnje Bazilike cisterne, katere notranjost naj bi bila prekrasna, a si tudi te nisva mogla ogledati. Trenutno je namreč zaradi renovacije zaprta.

Bazilika cisterna Istanbul Turčija Potujoči brlog

V resnici se nisva niti preveč sekirala, saj je bilo res vroče, zato smo hitro odšli do parka Gülhane, kjer smo se v senci številnih dreves malce ohladili. Park je res zelo lepo urejen, saj je zelo zelen in okrašen s številnimi rožami. Predvsem v vročih poletnih dneh, toplo priporočava obisk.

Potem pa je sledil ogled, katerega sva se morda še najbolj veselila. V mestih namreč zelo rada obiskujeva tržnice, saj se nama zdi, da se tam zmeraj največ dogaja. Iz parka smo se tako sprehodili do Grand bazaarja, kjer pa smo naleteli na oviro – Šnofka lahko vstopi, a le z nagobčnikom, ki pa sva ga seveda pozabila v brlogu. Jah, malo nejevoljno sva se spet odločila, da si bazar ogledava vsak posebej. Najprej sem se notri odpravila jaz ter se vmes skoraj da izgubila. Bazar je namreč preplet hodnikov z nešteto trgovinicami, kjer prodajajo najrazličnejše izdelke – nakit, posodo, okrasne luči, obleke in še bi lahko naštevali. Problem pa je, ker je teh hodnikov ogromno, zato se izgubiti res ni težko. K sreči sem vseeno prišla do istega vhoda, kjer naj bi me čakala Rok in Šnofka, a njiju ni bilo od nikoder. Ker so si trgovinice zelo podobne, sem že takoj začela dvomiti, da sem na pravem izhodu. Pregledala sem celo ulico, njiju pa nikakor nisem našla, zato sem se še enkrat odpravila do vhoda bazarja, kjer sem ju končno zagledala v neki mali stranski ulici. Rok mi je takoj razložil, da mu je prijazen prodajalec trgovine ponudil stol, kjer si lahko odpočije, poleg tega pa je z njim ves čas klepetal in mu postregel turški čaj. Hitro sva zamenjala vlogi, jaz sem se usedla na stol, Rok pa je odšel v notranjost bazarja. Tudi z mano je prodajalec ves čas klepetal v polomljeni angleščini in poskrbel, da nisem ostala žejna. Čaj je bil res odličen, njegova družba pa prijetna. Pred odhodom sva ga spet vprašala, koliko sva mu dolžna za čaj, a kot vsi do sedaj, se je le začel smejati in rekel, da je to njegovo darilo. Za spomin nanj in njegovo gostoljubje sva ga vprašala, če se lahko Rok z njim fotografira, nad čemer je bil več kot navdušen. Dal nama je tudi telefonsko številko ter naju prosil, da mu sliko pošljeva prek Whatsappa. Ko sva to zvečer res storila, je v turščini odgovoril, da se ponovnega snidenja že zelo veseli in da nama bo tudi v prihodnosti z veseljem pomagal. Mogoče se pa res več ne bova vrnila v Evropo.

Iz Grand bazaarja smo se po kaotičnih ulicah odpravili še do bazarja začimb, ki sva si ga prav tako morala ogledati vsak posebej. Jaz sem bila nad ogledom še bolj navdušena od Roka, saj so mi iz vsake »trgovinice« ponujali nekaj za jesti. Tako sem poizkusila različne sladkarije, ena pa je bila boljša od druge. Na policah si lahko sicer ogledamo različne začimbe, čaje, sladice, prigrizke, suho sadje in še in še. Tako kot Grand bazaarja tudi tega ne smete zamuditi.

Ker smo bili vsi trije že precej utrujeni, sva se odločila, da nekje nekaj na hitro pojeva. V bližnjem baru sva pojedla dve turški pidi (podobno pizzi) ter se v eni izmed slaščičarn posladkala z baklavo. Tukaj bi se res brez težav lahko zredila za kakšne 10kg. S polnimi želodci smo se nato odpravili proti zadnji znamenitosti – Sulejmanove mošeje. Ker je bilo jutranje molitve ob 14.30 konec, sva si lahko ogledala tudi njeno notranjost. Veliki lestenci, oboki, prekrasna preproga in nešteto detajlov so nama vzeli dih. Res lepo.

S tem se je naš ogled Istanbula zaključil in sledil je le še povratek v naš brlog. Bili smo kar utrujeni – ja tudi Šnofka! Nama se zdi sprehod po mestu s psom nekaj najbolj običajnega, v Istanbulu pa je to prava redkost. Lastniškega psa nisva videla niti enega, zato ni nič čudnega, da je bila Šnofka prava atrakcija. Otroci so se želeli z njo fotografirati, nekateri so jo snemali, praktično vsi pa so jo božali in ji pošiljali poljubčke. Nad pozornostjo, ki je je bila deležna, sva bila res presenečena. Ljudem se je namreč zelo neverjetno čudno, da je v kaotični množici ljudi pridno hodila ob nama, pred Hagio Sofio pa se ulegla z glavo na tla in le z očmi malo opazovala okolico. Ko je Rok stal pred bazarjem začimb, ji je nekdo celo prinesel čokoladico, ki pa jo je Rok zavrnil. Ko sem se vrnila z ogleda mi je v smehu rekel: »Sram me je bilo reči, da mi jo lahko da, potem pa bi jo namesto Šnofke pojedel jaz.«.

Šnofka Istanbul Turčija Potujoči brlog

Po ogledu Istanbula smo preko mostu prečkali Bosporsko ožino in se tako uradno pripeljali v Azijo! Brlog in Šnofka tukaj še nista bila, zato nas je to dejstvo zelo razveselilo. Most je sicer del plačljivih avtocest, zato je potrebno predhodno na pošti kupiti HGS nalepko, ki se jo nalepi na vetrobransko steklo. Stane 15TL, za kamper pa je potrebno nanjo avtomatsko naložiti še 75TL, torej skupaj 90TL (približno 5€). Deluje podobno kot je pri nas nekoč deloval ABC – kamere na avtocesti odčitajo čip, ki se nahaja v nalepki. Če je nimate, vas bodo čez most ali čez podvodni tunel vseeno spustili, le zaslišali boste zvočni alarm. To le pomeni, da se morate kasneje ustaviti na neki pošti in poravnati dolg z vključeno manjšo kaznijo. Midva sva najprej želela Bosporsko ožino prečkati skozi tunel, a sva na srečo pravočasno opazila oznake, da je višinska omejitev 2,8m.

Bosporska ožina Eurasia most Istanbul Turčija Potujoči brlog

To je za tokrat vse, naslednji teden pa vam izdamo, kako je potekalo nadaljevanje poti ob Črnem morju.




Pa se slišimo prihodnjič...