Search
  • Potujoči brlog

Od Senje do Nordkappa

Vsem, ki ste se se na Lofotih odločili, da zaključite svoje potovanje po Norveški, moram sporočiti žalostno novico: naredili ste ogromno napako. Marsikdo nama je pred Lofoti rekel, da je do tja najlepše, naprej na sever, pa je le dolga brezvezna vožnja. No, vsak, ki je dejansko prišel do Nordkappa, lahko pove, da temu niti približno ni tako. Zamudila bi kar nekaj spodaj opisanih zanimivosti, če se ne bi odločila narediti še teh zadnjih 1.000km. Pa začnimo na začetku.

Hella

Čeprav sva vedela, da bova obiskala Tromso, naju je vseeno zanimalo kakšne hiše so v Tromsu bile včasih. Prav te so preselili iz Tromsa v vasico Hella, ki sploh ni tako znana kot bi človek pričakoval. Čeprav je starih lesenih pisanih hiš povsod veliko, so nama bile kljub temu zelo všeč. Morava pa priznati, da nama je bil še bolj všeč del ob fjordu, kjer sva uspela naloviti 6 rib. Čeprav sva bila z ulovom kar zadovoljna, a nama je par, ki je lovil v najini bližini, malo pokvaril navdušenje. Tukajšnji tok je res močan, zato je zelo pomembno kje stojiš. Omenjeni par je dobil mesto na majhnem rtu in zato uspel uloviti vsaj 50 rib. Ne, ne pretiravam. Lovila sta z 2 palicama in vsakič, ko sta vrgla trnek, sta ven potegnila novo ribo. Midva nisva mogla verjeti svojim očem. Samo čiščenje rib jima je vzelo kakšno uro. Noro. Zato, če boste obiskali Hello, le prinesite ribiško palico.

Hella Potujoči brlog
Hella Potujoči brlog

Tromso

Dejstvo, da je Tromso s svojimi 70.000 prebivalci največje mesto na severni Norveški, vam verjetno že veliko pove o tem delu države. Večino leta, predvsem, ko je stalna tema, je tukaj namreč zelo hladno. Ko smo Tromso obiskali mi, je bilo 11 stopinj in čisto oblačno vreme. Počutila sva se kot sredi zime v Ljubljani, manjkalo le kakšno kuhano vino, saj sva ene novoletne lučke dejansko našla.

Tromso Potujoči brlog
Potujoči brlog

Parkirali smo na plačljivem parkirišču (69.644328, 18.95299) in se ob vodi sprehodili do Polarmuseet-a oz. muzeja, kjer lahko izveš vse o nekdanjem načinu življenja Norvežanov - kako so lovili tjulnje, kite in polarne medvede. Zelo zanimiv je tudi del, kjer je predstavljena prva odprava na Severni pol. Midva, kot ste verjetno že opazili, nisva ravno ljubitelja muzejev, pa nama je bil ta tako všeč, da sva prebrala čisto vse table in razlage, ki sva jih našla. Res ga toplo priporočava. Sploh pa študentom, za katere je vstop zastonj 😃.

Po popoldanskem izobraževanju, sva se sprehodila še po centru mesta in vstopila v vse prodajalne s spominki, ki sva jih našla. Sva kar ponosna sama nase, saj si nisva privoščila ničesar, čeprav so bile nekatere stvari zelo privlačne. Je pa tudi res, da v vseh prodajalnah prodajajo identične stvari. Kljub temu sva si na vseh pregrešno dragih puloverjih (cene od 150€ dalje) napasla oči in upala, da se enkrat vrneva s polnimi denarnicami.

Tromso Potujoči brlog
Tromso Potujoči brlog

Alta

Alta je zadnje "večje" mesto pred Nordkappom. Čeprav tam živi 20.000 ljudi, pa v samem mestu ni veliko za početi. Obiščete lahko tamkajšnjo katedralo, ki je zelo zanimive oblike, obenem pa si lahko v njej ogledate predstavo severnega sija. Midva sva jo žal občudovala le od zunaj, saj je bila, verjetno zaradi korone, zaprta. Ni pa to edina stvar, ki si je nisva mogla ogledati. V bližini Alte namreč leži Alta kanjon, ki je največji kanjon v severni Evropi. Izgleda fantastično. No, vsaj po slikah sodeč izgleda fantastično. Del njega sva namreč imela plan prehoditi, a ker je bil na dan našega obiska razglašen rumeni alarm za sneg do 500 metrov (na isti višini se nahaja izhodišče za kanjon), sva se zaradi letnih gum odločila pohod izpustiti. Bilo nama je zelo žal, a vožnja po snegu z letnimi gumami v 3,5t težkem vozilu, bi bila res preveč riskantna.

Alta Potujoči brlog

Tundra

Ko smo zapustili Alto, nas je čakalo dobrih 100km vožnje, ki pa nas ni vodila ob morju. Ko sva na zemljevidu opazila, da cesta ne pelje ob obali, sva bila kar malo razočarana, a naju je prava pravcata tundra kmalu spravila v boljšo voljo. Velikanska planota, na kateri živijo le severni jeleni, nekaj Samijev (ljudstvo, ki živi na severu Norveške, Švedske, Finske in Rusije) in ogromno nizkega rastja. To pa je tudi vse, kar lahko na tem delu pokrajine Finnmark vidimo. Morda se sliši dolgočasno, a je vožnja po tem delu države več kot zanimiva. Nama so bile všeč predvsem majhne vasi, kjer so pred hišami že počivale snežne sani, ter ravna pusta pokrajina, kjer sva se res počutila kot na drugem planetu.

Tundra Potujoči brlog
Tundra Potujoči brlog

Cesta E69

Iz tundre sva se spustila nazaj k morju in se proti severu odcepila na cesto E69, ob kateri sva tudi prespala. No ja, spala nisva ravno veliko, saj sva do poznih ur strmela čez okno in upala, da se nekje prikaže severni sij. Enkrat sva ga sicer že videla čez okno iz najine "spalnice", a sva si želela videti malo daljšega. Vreme je bilo sicer napovedano bolj slabo in tudi Kp index, ki pove kako močne so solarne nevihte od 1 do 9 (višji kot je index, večja verjetnost je, da se severni sij prikaže), je bil bolj nizek (2). A kljub temu se nama je nasmehnila sreča in severni sij se je iz blede sive barve preoblikoval v živo zeleno ter se kakšnih 20 min valovil po nebu. Seveda sva ga morala ujeti v fotografski objektiv, kar pa je bilo kar težko, saj je bil zelo močan veter, ki je stativ obtežen z 1,5l vode še vedno vztrajno premikal. Vseeno sva uspela narediti nekaj fotk, ki nama bodo za vedno priklicale v spomin ta magični večer.

Severni sij Potujoči brlog
E69 Potujoči brlog

Naslednje jutro pa je sledila pot do Nordkappa. Zjutraj je končno spet posijalo sonce, zato je bila vožnja ob širnem oceanu še toliko lepša. Dejansko je bila to ena lepših voženj na Norveškem in samo zaradi nje bi se sem še kdaj z veseljem vrnila. Poleg lepih razgledov na morje in gore, pa so nama dan polepšale tudi živali. Spet sva videla kar nekaj severnih jelenov, a le-ti niso bili glavni razlog za najino nepopisno veselje. V vodi čisto ob obali sva namreč videla kita! Ja, čisto pravega velikega ščukastega kita (minke whale), ki se je 3x dvignil na površje in nama tako razkazal svojo hrbtno plavut. Najino navdušenje je sicer malo splahnelo, ko sva ugotovila, da je to kit, ki ga na Norveškem in Japonskem še vedno legalno lovijo za meso, a kljub temu nisva mogla verjeti najini nori sreči.

Malo pred Nordkappom pa sta naju presenetili še 2 stvari. Prva je ta, da v več kot 10 mesecih najinega potovanja nisva videla niti ene slovenske registracije in glej ga zlomka - nekaj kilometrov pred skrajnim severom Evrope sta naju prehitela motorista s slovensko tablico! Saj kar nisva mogla verjeti. Druga stvar pa je bila malce manj prijetna: začelo je snežiti. Na srečo je snežilo le kakšni 2 min, a vseeno občutek biti brez zimskih gum ni bil zelo prijeten. Ni kaj, očitno se bova morala kar hitro spokati proti jugu. Ali pa kupiti zimske gume.

Nordkapp

Evo, pa sva ga končno dosegla! Ko sva se februarja v Tarifi (najjužnejši točki Evrope) sprehajala po plaži, sva se pogovarjala kako noro bi bilo, če bi res prišla tudi do Nordkappa. V normalnih razmerah ne bi dvomila v to, da bova do tu res prišla, a ob vseh zaprtjih meja in negotovosti korona časov, se nisva želela prehitro veseliti. Zdaj pa se končno lahko, saj se je najina velika želja uresničila. Rok se je tako na Nordkappu le veselil, jaz pa sem že postajala žalostna, da se morava zdaj začeti vračati proti jugu in da se tako najino potovanje po Norveški počasi končuje. Očitno me je še vreme očitno želelo spraviti v boljšo voljo, saj se je zvečer spet popolnoma razjasnilo in spet se je čez celo nebo pokazal severni sij. Gledati ta neverjetni fenomen v toplem brlogu na čistem severu Evrope, medtem ko so zunaj le 4 stopinje, je tako dober občutek, da ga je nemogoče opisati.

Nordkapp Potujoči brlog
Nordkapp Potujoči brlog

Aja, naj dodam še, da je parkiranje na Nordkappu sicer brezplačno (za 24 ur), a je za vstop v stavbo, v kateri je muzej in trgovina s spominki, potrebno odšteti 25€/osebo. Ja, čisto zares, če želiš zapravljati, moraš za to plačati.

Knivskjelodden


➡ 9km (v eno smer)

⬆ 300m (v obe smeri)

⏱ 2h 45min (v eno smer)

A ste vedeli, da Nordkapp sploh ni najbolj severna točka Evrope? Res je, da z avtom bolj severno ne moreš, lahko pa prideš peš. Do tja je sicer kar dolga pot, a če jo prehodite, boste res lahko rekli, da ste stali na čistem severu Evrope, obenem pa od daleč opazovali Nordkapp in se smejali vsem, ki mislijo, da dlje od tam ne gre. Mi smo si jo res želeli prehoditi, zato smo se tja podali kljub slabi vremenski napovedi. Za cel dan je bil napovedan dež, a ker je zjutraj kazalo, da bo le oblačno, smo se vseeno odločili, da se tja odpravimo in tako zaključimo naše pohode na Norveškem.

Parkirali smo ob izhodišču (71.121803, 25.708599) in se eni izmed redkih podali proti severu. Dobro označena pot se do tja sicer ves čas spušča, zato praktično vso višinsko razliko premagaš ob povratku do parkirišča. V dobrih 2,5h hoje tako prečkamo ogromno potočkov in blatnih luž, ob poti pa lahko občudujemo severne jelene, jezera in tundrasto pokrajino. Po približno 7,5km se spustimo do morja, kjer visoki valovi zelo glasno udarjajo ob plažo, v daljavi pa že vidimo visok klif, kjer stoji znameniti globus Nordkappa. Od tu nas do konca čaka še najbolj zoprn 1,5km dolg del poti, saj so skale na mestih zelo spolzke. Mi smo do pravega severa prišli v oblačnem vremenu, a je bil tako pogled na razburkano morje in visoke klife še bolj veličasten. Če ste se dobro počutili na Nordkappu, verjemite, da se boste tukaj še 100x bolje.

Knivskjelodden Nordkapp Potujoči brlog
Knivskjelodden Nordkapp Potujoči brlog

Vam pa moram povedati tudi, da se na to pot ne podajajte, če ste zelo občutljivi na blato in spolzke kamne. Kljub temu, da je višinske razlike res malo, je pot kar naporna, saj moraš biti ves čas precej pazljiv kam stopaš. Jo je pa možno prehoditi tudi v deževnem vremenu (na žalost govorim iz osebnih izkušenj, saj nas je na poti nazaj ujel dež).

S tem 18km pohodom zaključujemo naše potepanje proti severu. Zdaj nas čaka vožnja nazaj na jug, kam točno pa ne vemo niti sami. Držite pesti, da kam, kjer bo lepo.



Pa se slišimo prihodnjič...