Odpihnjeni iz pravljice

V prejšnjem tednu smo si ogledali del španskega obrambnega sistema imenovan Batería de Castellitos, čeprav to v resnici sploh ni bil naš originalni plan. Vedno namreč radi parkiramo nekje, od koder imamo lep razgled na špansko obalo in tudi ta dan ni bil izjema. Po slučaju pa je bila zanimiva znamenitost od parkirišča oddaljena le kakšnih 100 m. Parkirišče sva našla na aplikaciji Park4Night (koordinate: 37.541199, -1.12587), a so najini predhodniki v komentarjih zapisali, da tako cesta do tja kot samo parkirišče nista primerna za večje avtodome. Ker sva včasih glede takšnih komentarjev malo skeptična, saj sva tudi z najino »mrcino« že marsikam prilezla, sva se vseeno odločila poizkusiti. Najin pogum pa se je obrestoval, saj je cesta ves čas asfaltirana, dovolj široka in tudi na parkirišču je dovolj prostora za tako velik avtodom. Torej, če boste kdaj v bližini, se le odpravite tja.

Malce zgodovine…

Batería de Castillitos leži v regiji Murcia, zahodno od mesta Cartagena. Kot je nekaterim najbrž znano, je omenjeno mesto zgodovinsko zelo pomembno, saj je bilo glavno pristanišče španske mornarice. Zato so ga leta 1929 želeli zaščititi z novim obrambnim sistemom, del katerega so bile 3 Bateríe: Atalayón, Castillitos in Jorel. Baterío de Castillitos so zgradili na grebenu visokem 250 m nad morjem, saj je le tako lahko ostala nevidna ladjam iz morja. Poleg same zgradbe, ki rahlo spominja na kakšen grad iz Disneyevih risank, pa so se oborožili tudi z dvema pištolama Vickers 381, ki sta imeli domet kar 35 km! Čeprav sta bili uporabljeni le enkrat (med špansko državljansko vojno), pa še vedno stojita na istem mestu. Sam vstop v Baterío oz. v njene ostanke, saj je trenutno zapuščena, je prost. To pomeni, da lahko obiskovalci brez slabe vesti plezajo po ogromnih zgodovinskih pištolah in jih »krasijo« z raznimi napisi.

Kako pa sva celoten obisk doživela midva?

Všeč nama je bila že sama cesta do parkirišča, saj ponuja res prekrasne razglede na hribe, ki se strmo spuščajo proti temno modrem morju. V trenutnem času je sicer popolnoma neprometna, a si časa za ustavljanje iz fotografiranje vseeno nisva mogla vzeti, saj nama je ves čas sledil van z nizozemsko registracijo. Parkiral je zraven naju in kmalu sva izvedela, da je prijeten nizozemski par v Španijo prišel nedolgo nazaj, saj sta sem »pribežala« s trajektom iz Grčije. Ker je tam trenutno popolni lockdown, sta si želela zimo vseeno preživeti v bolj sproščenem vzdušju. Po prijetnem klepetu sva se nato s Šnofko odpravila do Bateríe, saj je že od daleč izgledala zelo zanimiva. Od blizu pa se je izkazala za še lepšo kot sva si predstavljala, saj ima res malo pravljičen pridih. Po ogledu smo se hitro skrili v naš camper, saj je postajalo zaradi vse močnejšega vetra vedno hladneje. Neprijetno pa je kaj kmalu postalo tudi v našem brlogu, saj se v vetru le-ta lahko precej neprijetno maje. Rok je zato spustil tudi pomožne nogice, ki so nas čez noč obdržale bolj stabilne. Zjutraj pa se je situacija spremenila. Veter je še ojačal, pihati je začelo okrog 60 km/h. V principu to ni noben problem, a napoved je bila, da se bo veter še krepil, česar pa res nisva želela (po)doživeti. Hud veter v camperju sva namreč doživela lani na Irskem, ko sva sredi noči bežala z vetrovnega hriba. No, naša situacija je vedno bolj začenjala spominjati na Irsko, saj nam zelo kmalu v sunkih vetra tudi nogice niso več pomagale. Zato smo hitro vse pospravili in nadaljevali našo pot proti jugu. Očitno pa veter ni motil le naju, saj sva kmalu opazila, da sta se takoj za nami odpeljala tudi naša nizozemska soseda.

Se slišimo naslednjič…