Search
  • Potujoči brlog

Peloponez | sredinski prst Mani

Lep pozdrav s polotoka Mani oz. srednjega prsta Peloponeza. Ker nam je bilo vreme precej bolj naklonjeno kot na vzhodnem prstu, smo ga kar dobro uspeli raziskati. Podali smo se direktno proti jugu do najjužnejše točke – svetilnika Tenaro, se nazaj grede dva dni zadržali v bližini prekrasne vasice Vathia, se odpeljali naprej do rta Tigani in pot zaključili v Kalamati, kjer smo ostali veliko dlje, kot sva planirala... Zakaj je bilo temu tako in kako nam je bil všeč srednji prst, pa izdava v nadaljevanju.


Rt in svetilnik Tenaro


➡ 2km

⏱ 40min


Z vzhodnega prsta smo se odpeljali direktno na jug polotoka Mani. Bil je lep sončen dan, zato smo v slikoviti vožnji zares uživali. Majhne kamnite vasice, razburkano modro morje, zelena trava in rumeni cvetoči grmi so poskrbeli, da je 70km vožnja minila, kot bi mignil. Vmes nam je pot prekrižal celo šakal, ki se je ob cesti ustavil in nas radovedno opazoval. Sredinski prst je res zelo lep, zato si ga je vredno ogledati, tudi če iz avta/avtodoma sploh ne izstopite.

Na samem jugu pa smo parkirali na makadamskem parkirišču ob izhodišču (36.402599, 21.4863), kjer moram opozoriti, da ni mobilnega signala. Ker sva trenutno kar odvisna od dela na daljavo, sva morala do svetilnika kar pohiteti in se do večera prestaviti na drugo mesto. Pot do tja je sicer zelo lepa. Ves čas vodi ob morju, ob njej pa lahko opazujemo rumeno rastlinje, konje in osle. Ob našem obisku je sicer pihalo okoli 30 vozlov, zato je bila hoja nazaj grede kar malce naporna, čeprav je popolnoma ravninska in kratka. Občasen močnejši sunek vetra naju je namreč kar malo premaknil, zato je bila na skalnatih delih hoja kar malce zoprna. Vseeno smo veselo prikorakali do svetilnika, ki se bohoti na čistem jugu Peloponeza. Mi smo pred njim kar nekaj časa opazovali neskončno modro morje in se spraševali, če nam uspe videti vse do Libije na drugi strani Sredozemskega morja. Razdalja je malce prevelika, smo pa zato v daljavi opazili kar nekaj tovornih ladij (romantično, kajne?😀).

Sprehod do svetilnika je res zelo lep, zato ga priporočava prav vsem. Sploh pa v spomladanskem času, ko vse bujno cveti, obenem pa ni prevroče.


Vathia


S parkirišča ob izhodišču smo se odpeljali do parkirišča nad vasico Vathia (36.4529, 22.4683). No, v resnici ni parkirišče, temveč nekdanje igrišče za košarko. Tja smo prišli ravno v času sončnega zahoda, a ker je bilo precej oblačno, sva se odločila, da si vasico ogledamo v dopoldanskih urah.


In res, zjutraj smo se prebudili v sončno jutro in se po hitrem postopku sprehodili v osrčje kamnite vasice nastale v 17. stoletju. Čeprav v njej trenutno prebiva le nekaj prebivalcev in eno izmed hiš celo oddajajo, pa je Vathia več ali manj mesto duhov. Večina hiš je zapuščenih, zato temu primerno tudi propadajo in razpadajo. V kakšno izmed njih je celo mogoče vstopiti in se čuditi, zakaj bi kdo na takšni nori lokaciji hišo zapustil. Z obrobja vasice je sicer prelep razgled na morje ter kamnite hiške, ki se nahajajo na okoliških hribih. Ogled nama je bil še posebej všeč zaradi cvetočih kaktusov in rumenih ter vijoličnih rastlinic, ki celotno vasico še polepšajo. Ko smo se vrnili v naš brlog, sva ugotovila, da je tudi razgled iz naše mini garsonjere zelo lep, zato sva se odločila na mestu ostati še en dan.

Popoldne smo se podali na sprehod na bližji hrib, od koder smo z dvorišča majhne cerkvice opazovali Vathio še s ptičje perspektive.

Tako kot svetilnik Tenaro, tudi obisk Vathie zelo, zelo toplo priporočava.


Rt Tigani


Po pravici povedano sva pri vasici Vathia mislila, da sva z ogledi na polotoku Mani končala. Na Park4Night sva našla neko lepo mesto za prenočitev (36.53326, 22.369551), a ker sva sumila, da bo tam že veliko kamperjev, sva odšla tja le preverit situacijo. Imela sva prav, nekaj kombijev je tam že bilo, a sva vseeno uspela ob makadamskem kolovozu najti dovolj veliko zaplato očiščenega terena, kjer sva lahko parkirala naš brlog. »Ok, za en dan bo.« sva rekla, saj sva imela namen naslednji dan oditi v Kalamato. No, na koncu sva tam ostala dva dni, pa verjetno bi še kak dan dlje, če nama ne bi primanjkovalo vode. Mesto se je izkazalo za prekrasen kotiček, skrit med samimi cvetočimi rumenimi grmi. Naslednji dan smo se odpravili peš do konca rta Tigani, ki v prevodu pomeni »ponev za cvrtje«. Izgleda namreč povsem kamnito, na njem pa lahko vidimo ostanke najbrž nekega srednjeveškega mesta. V bližini so visoki čudoviti klifi, zato je celotno območje res vredno ogleda. K dobri volji je seveda pripomoglo tudi toplo sončno vreme, tako da sva končno lahko oblekla kratke hlače in kratke rokave.

Če potujete z avtodomom, vam to območje za prenočevanje res priporočava, saj je ogromno majhnih kotičkov, kjer ste lahko popolnoma sami. Je pa potrebno opozoriti, da so poti čisti kolovozi, zato se tja ne odpravljajte, če bi radi kamper ohranili svež in bleščeč.


Kalamata


Kalamate sva se že nekaj časa zelo veselila. Pa ne zato, ker bi si želela ogledati mesto, ampak ker sva že kakšne 2 meseca nazaj dobila sporočilo od slovenskega jadralskega para, da sva v Kalamati vabljena na njuno jadrnico na slovenski čvek. Seveda se jadralskega obiska ne bova branila, zato sva kar malce komaj čakala, da prispemo v kalamaško marino. Prepričana sva sicer bila, da bova tam preživela eno noč ter se naslednji dan odpeljala novim dogodivščinam naproti. Nekako pa se je ta obisk zavlekel v 6 dni, kar je najdaljše obdobje, ki sva ga kdajkoli preživela v mestu. Najin stavek »Jutri pa res greva!« je po nekaj dneh postal že kar malce smešen, saj se je vsak večerni klepet zavlekel do jutranjih ur, posledično pa sva dopoldne spala veliko dlje kot ponavadi. Tako je za premik vsak dan zmanjkalo časa, odlične večerje in prijetni klepeti pa nama tudi niso bili prav nič v napoto. V četrtek smo tako končno s polnimi tanki vode speljali iz Kalamate, a sva po kakšnih 15 km ugotovila, da sva pozabila nek nastavek za fotoaparat. Nisva imela druge kot, da se vrnemo v Kalamato in preživimo še zares zadnji večer v dobri družbi. Tudi v petek je najin plan dopoldanskega odhoda splaval po vodi, ko sva iz Kalamate dokončno odrinila ob 3h popoldne. No, da skrajšam, v Kalamati sva res uživala. Staša in Boštjan – hvala, da sta tako lepo skrbela za naju! Mislim, da bova zdaj še nekaj časa na dieti. Se vidimo kmalu!😀


Kljub temu, da smo v Kalamati ostali toliko časa, pa nekega pretiranega časa za raziskovanje nismo imeli. Vsekakor pa bi vsakemu obiskovalcu priporočala sprehod po »Kalamata municipal railway parku«, kjer so razstavljeni stari vlaki in lokomotive. Park je nekakšne vrste muzej na prostem, s to razliko, da se lahko med vlaki prosto sprehajaš, ogledaš pa si lahko tudi njihovo notranjost. Druga stvar, ki nama je bila zelo všeč, pa je tržnica, kjer si lahko privoščiš vse vrste sadja, zelenjave, mesa in rib.

Naš ogled Kalamate in s tem sredinskega prsta Peloponeza se je tako končal v nasmejanem vzdušju. Vsakemu, ki obišče južni del Grčije, definitivno priporočava, da si ogleda vsaj naštete znamenitosti, če ne še kakšnega mesteca več.




Pa se slišimo prihodnjič...