Search
  • Potujoči brlog

Peloponez | vzhodni prst

Končno smo prišli na jug Peloponeza in veste kaj? Do sedaj nam še ni preveč prirastel k srcu. V zadnjih mesecih sva se kar se tiče miru zelo razvadila. Povsod do sedaj smo bili parkirani čisto sami, na Peloponezu pa se je to malce spremenilo. Večina kamperjev, ki so trenutno v Grčiji, se seveda zadržuje prav tukaj. Večje plaže so torej večdnevno ali večtedensko postajališče večih potujočih brlogov. Še vedno sicer ne govorimo o neki ekstra množici, temveč o max 15 parkiranih vozečih se hišah, ki so velikokrat parkirane le nekaj metrov narazen. Do sedaj se nama je sicer vsem takim mestom še uspelo nekako izogniti, a nama vseeno dejstvo, da morava biti na to pozorna, ni preveč všeč. Ja, razvajena sva, priznava. No, da ne bo samega negativizma – Peloponez je sicer zaenkrat zelo lep. Na prvem prstu sva si uspela ogledati manj kot sva imela namen, a o tem v nadaljevanju.


Monemvasia


Ste vedeli, da v Grčiji obstaja polotoček, ki zelo spominja na francoski Mont Saint Michel? Midva tudi ne. Prav zato sva se zelo razveselila, ko sva ugotovila, da si ga lahko ogledava. Preverila sva vremensko napoved in... naslednje dva dni oblačno in dež, tretji dan pa naj bi bilo čisto sončno. Preverila sva več različnih modelov, radarsko sliko padavin in se dokončno odločila, da parkiramo nekje blizu omenjenega polotoka, tam ostanemo dva dni in se tretji dan odpeljemo na potep. V poznih popoldanskih urah smo tako prispeli do plaže, kjer smo imeli namen ostati naslednje dva dni, na njej pa je že bilo parkiranih 11 kamperjev. »Ja, a druge opcije ni?« sva se spogledala. Čeprav nisva imela pojma, kaj se nahaja v bližini, sva se vseeno odpeljala nekaj 100m naprej in našla miren kotiček na drugi strani ceste. Le-ta je bila zelo neprometna, zato sta naslednja dva dneva minila v miru in, ne boste verjeli, soncu! Tako smo se sprehajali po plaži, si ogledovali zapuščen avtobus, ki je sameval v bližini in si ogledali manjšo vasico. Ko pa smo se končno s tega prostora odpravili, prespali v manjšem pristanišču ob Monemvasii in se zjutraj želeli odpraviti na sprehod do mesta, pa...

Dež, močan veter in mraz. Hvala vremenska napoved, spet, kot še praktično zmeraj v Grčiji, si se izkazala za popolnoma nekoristno. Kaj pa zdaj? Veter je bil res močan (30 vozlov), vsake toliko je sicer posijalo sonce, a vsake toliko tudi deževalo. Celo dopoldne sva presedela ob oknu in se na vsake 30 sekund premislila, ali je vredno v takem vremenu hoditi po bojda zelo lepem mestecu. Tako sva nekako »cincala« do popoldanskih ur, ko sva ugotovila, da veter tudi v naslednjih dneh ne bo popuščal. Zato smo se odpeljali do bližine mesta, oblekla sva se vremenu primerno in že smo se vstopali v mesto skozi mogočno mestno obzidje.

Monemvasia Potujoči brlog
Monemvasia

Pa da izveste danes še nekaj novega, naj povem nekaj zanimivosti, kako je mesto sploh nastalo. Monemvasia je bila ob nastanku mesta (v 6. stoletju) otok, le-to pa je bilo zgrajeno na vzhodni strani, saj ga tako z obale ni bilo moč videti. S tremi obrambnimi zidovi v obliki črke pi, so bili varni pred morebitnimi napadi z obale ali morja. Nastali sta dve mesti, zgornje in spodnje. V slednjem so se nahajale hiše pomorščakov in trgovcev, trgovine in delavnice, v zgornjem mestu pa so živeli višji sloji. Mesti je povezovala kamnita pot, po kateri se lahko na vrh hriba povzpnemo še danes. Zanimivo sicer je, da sta mesti kljub pomanjkanju pitne vode nastali prav tu. Težavo so skozi zgodovino reševali z zgrajenimi cisternami in zbiralniki vode, ki so sestavljali zelo dovršen sistem oskrbe z vodo. Še več, uspeli so zbrati toliko vode, da so zgradili celo manjše kopališče. Mesto je sicer imelo zelo pestro zgodovino, saj so si ga meddrugim izmenično lastili Benečani in Otomani. Različna veroizpoved se je še posebej izrazila v cerkvi imenovani Hagia Sophia, ki si jo lahko ogledamo v zgornjem mestu. Le-ta se imenuje enako kot tista v Istanbulu, saj je njena neposredna kopija. Med benečansko vladavino je bila sprva le preprosta krščanska cerkev, med turško vladavino pa so jo spremenili v mošejo. Zgodba se je spet ponovila v 18. stoletju, ko so jo Benečani spet preoblikovali v krščansko cerkev, kaj so z njo naredili Otomani, pa že veste. Njena usoda je bila zapečatena šele v 19. stoletju, ko se je Grčija osamosvojila in cerkev je spet postala cerkev. Po vsej tej zgodbi, bi pričakovali, da mesto ni lepo ohranjeno, a resnica je ravno nasprotna. Sploh spodnje mesto je zelo lepo ohranjeno, v hišah pa prebivalci še vedno kljubujejo zunanjim vplivom. No, ne čisto, saj je videti ogromno znakov za razne hotele in apartmaje, zato predvidevam, da je v poletnem času tukaj več AirBnb gostov kot prvotnih prebivalcev.


Nama je bilo sicer mesto zelo všeč, saj ga sestavljajo ozke kamnite ulice in kamnite hiše. Res naju je vse skupaj zelo spominjalo na francoski Mont Saint Michel. Ker je bila večina trgovinic in barov trenutno zaprtih, smo se odpravili direktno proti zgornjemu mestu.

Že med hojo se nam je odpiral čudovit razgled na spodnje mesto, še lepši pa je postal, ko smo mimo nekdanjega zapora končno prilezli na vrh. Od obzidja smo se odpravili najprej proti že omenjeni Hagia Sophii, ki je res lepo ohranjena, nato pa mimo ogromno starodavnih ostankov do druge strani otoka, od koder je lep razgled na most in mesto, ki leži na obali. Tudi vreme nam je kar prizanašalo, saj je dež prepustil nebo le tankih oblakom in občasnemu sončnemu žarku. Poti so v zgornjem mestu sicer precej zaraščene, zato priporočam, da oblečete dolge hlače in zaprte čevlje. Na poti nazaj smo še enkrat užili razgled na razburkano morje ter se nato počasi podali nazaj v spodnje mesto. Pred odhodom smo se sprehodili še do svetilnika, ki je v vetrovnem vremenu izgledal res mogočno.

Tako smo zaključili naš potep po mestu, se odpeljali nazaj v manjše pristanišče in tam prespali. Kakšno pa mislite, da je bilo vreme, ko sva se zbudila? Sončno seveda! Še dobro, da nas prejšnji dan ni ujel dež, saj bi bila drugače res slabe volje. Kljub sončnim žarkom pa je še vedno močno pihalo, zato sva se odločila, da izpustimo naš naslednji postanek – pohod do svetilnika na čistem jugu vzhodnega prsta. Ker naju je izučilo, da se na vremensko napoved ne moreva zanašati, ker naj bi veter cel teden pihal preko 30 vozlov in, ker za povrh vsega cene nafte pridno rastejo (trenutna cena je malce pod 2€), sva se odločila, da se raje odpeljemo na mesto, kjer smo bili dokaj prepričani, da ne bo nobenega kamperja. In prav smo imeli. Celotni teden smo preživeli popolnoma na samem, srečali pa smo le lisico, želvo in čredo ovc s prijazno pastirko. To je življenje!




Pa se slišimo naslednjič...