Search
  • Potujoči brlog

Peloponez | zahodni prst

Ojla, končno se javljava z vsemi dogodivščinami, ki smo jih doživeli na zadnjem, zahodnem prstu Peloponeza. Videli smo kar veliko, čeprav moramo reči, da nas je na Peloponezu najbolj očaral sredinski prst Mani.


Methoni


Po odhodu iz Kalamate smo se najprej ustavili v mestecu Methoni. Ker je bil lep sončen dan, temperature pa zelo visoke, smo se najprej sprehodili po mestu, nato pa pot nadaljevali po čudoviti poti ob skalnati obali. Vročina je nama sicer kar ugajala, malo manj pa se je je razveselila Šnofka. V mestu sva si želela ogledati mogočno trdnjavo, a ker bi bilo v kamperju za Šnofko prevroče, vstop psom pa ni dovoljen, sva se odločila, da si jo ogledamo naslednji dan. Tako smo parkirali ob neprometni cesti in uživali v lepem razgledu (36.820587, 21.703487).

Naslednji dan je bilo bolj oblačno, torej idealno vreme za raziskovanje trdnjave Methoni. Le-ta je bila prvič omenjena že pred našim štetjem, v času Peloponeških in Mesenskih vojn. Kot večina drugih grških znamenitosti, je imela tudi ta trdnjava zelo pestro zgodovino. V času benečanske nadvlade je celotno mesto zacvetelo, saj so se prav tukaj ustavljali romarji, prodajalci in pomorščaki, ki so bili na poti v Sveto deželo. Mesto je tako postalo zelo pomembno trgovsko središče. Seveda pa ni vse teklo tako gladko, saj so ga okrog leta 1500 zasedli Turki in ji vladali nadaljnih 200 let. Kasneje je spet padlo v roke Benečanov, dokler se ni Grčija dokončno osamosvojila.

Nama je bila trdnjava sicer kar všeč, saj je večja kot se zdi na vrsti pogled. Po njej se lahko prosto sprehajaš, občuduješ starodavne zidove in nemalo še ohranjenih vhodov. Najbolj všeč nama je bil najbolj skrajni del, ki je tudi najbolje ohranjen. Ogled tako definitivno priporočava.


Plaža Voidokilia


Vsak, ki se je že kdaj mudil po Peloponezu, je skoraj sigurno obiskal tole najbolj popolno polkrožno plažo, kar sva jih kdajkoli videla. Na zahodni strani jo obdaja Jonsko morje, na vzhodni pa močvirje. Mi smo kamper parkirali na doooolgi peščeni plaži južno od Voidokilie (36.95647, 21.67246) in se že pred sončnim vzhodom odpravili na bližnji hrib.


Ko nama je ob 5.20 zazvonila budilka, sva začuda z lahkoto vstala. Na splošno res nisva jutranja človeka, a sva se tega krajšega pohoda res veselila. Tako sva na hitro pojedla zajtrk in se s čelnimi svetilkami podala v temno noč. Bilo je še popolnoma mirno, nad nami je svetilo nešteto zvezd, ob plaži pa je na vrhu jamborja zasidrane jadrnice bledo svetila luč. Ker je bilo še temno, sva pot vsake toliko izgubila, čeprav so sredi dneva oznake jasno vidne. Vseeno pa nam je na vrh starega gradu uspelo priti v 40 minutah. Sprehod po grajskem obzidju nama je bil v jutranjih odtenkih zelo všeč, saj je vladala popolna spokojnost. Ko smo prispeli na mesto, od koder je bil lep razgled na plažo Voidokilia, smo se usedli vsak na svojo skalo in počakali na sončni vzhod. Čakali smo in čakali... Sonca pa od nikoder. Nato pa sva se spogledala in se vprašala »A je tista mala rumena kroglica sonce?«. Ja, sonce je bilo res vidno le kot kroglica, saj je bilo v zraku ogromno saharskega peska. Čudovitih barv, ki bi morali obarvati plažo, torej ni bilo. No ja, vsako sekundo je sicer postajalo lepše, mi pa smo se medtem podali še do Nestorjeve jame.

Do jame poimenovane po Nestorju, ki je v grški mitologiji ubil kralja Pilosa in nato mestu Pilos tudi zavladal, je precej strma, malce zaraščena pot. Posledično vam toplo priporočava, da obujete dobre superge. Ob poti je sicer neka jeklenica, a je tako slabo pritrjena, da je popolnoma neuporabna. No, midva si jame ne bova zapomnila zaradi silne lepote, saj vanjo zaradi množice brenčečih insektov niti nisva vstopila. Sva pa pred njo kar nekaj časa iskala in na koncu tudi našla ogromno divjih špargljev. Vrnitev do trdnjave je tako trajala celotno dopoldne, saj špargljev kar ni in ni zmanjkalo. Na koncu sva jih nabirala tudi v sami trdnjavi, ki je precej zaraščena.

Do same plaže Voidokilia tako nismo niti prišli, temveč smo se po isti poti vrnili do našega brloga. Na plaži, kjer smo bili parkirani, smo nato še cel dan lenarili in se v sončnem vremenu tudi skopali.


Dolina Lousios in samostan Prodromou


Samostan Prodromou sva si imela namen ogledati že več mesecev, zato sva se pohoda zelo veselila. Celotna dolina, v kateri samostani ležijo, je zelo lepa, po njej pa vodi ogromno poti različnih težavnosti. Tisti, ki najin blog bolj redno prebirate, veste, da sva v tem času zbolela za covidom, zato žal nisva imela energije, da bi poti prehodila. Zaradi tega dejstva sva bila kar razočarana, a ker do najlepšega samostana Prodromou ni daleč, sva se vseeno odločila, da si ga ogledamo.


Zaradi pomanjkanja energije sva želela brlog pustiti na najbližjem parkirišču (37.539558, 22.046428), od koder se je potrebno do samostana dvigniti in ne spustiti. Tako bi morala »naporen« del poti (ki ni naporen, če si zdrav) premagati na začetku. Ko pa smo se pripeljali na to zelo majhno parkirišče, je bilo praktično že čisto polno. Prostora je bilo le še za en avto, a je bil le-ta za naš kamper žal premajhen. Ker si je starejši par v svojem avtomobilu še vedno obuval čevlje, ju je šel Rok vljudno prositi, če bi lahko njun prestavila avto na prazno mesto, midva pa bi lahko parkirala na njunem. Prvič v življenju se nama je zgodilo, da sta zelo nesramno odgovorila, da avta ne bosta premaknila. Vozilo je imelo sicer grško registracijo, a sva precej prepričana, da je bilo najeto, saj so Grki eden izmed bolj prijaznih narodov, kar sva jih kdaj spoznala. Njuna nesramnost naju je kar šokirala, a vseeno nisva imela druge izbire, kot da brlog parkirava na drugem, bolj oddaljenem parkirišču (37.545101, 22.053101).


Tudi z večjega parkirišča pot ni dolga, a se je do samostana potrebno spustiti, višinsko razliko pa premagati nazaj grede. No ja, pot nama je vseeno uspelo zlahka premagati, saj je do samostana le kakšne 10 minut hoje. Le-ta je vklesan v skalo in se z okolico zelo dobro zlije. Zgradili naj bi ga že v 16. stoletju, ponovno dogradili pa v 70ih letih prejšnjega stoletja. Trenutno v njem živi preko ducat menihov, ki so oblečeni v dolge črne obleke, obraze pa jim krasijo dolge črne brade. Vstop je popolnoma prost, je potrebno opozoriti, da je samostan med 13. in 17. uro zaprt. Seveda se je potrebno spodobno obleči, kar pomeni, da morajo biti pokrita ramena in kolena, ženske pa naj bi bile oblečene v krila. A nič se ne bojte, za krila je poskrbljeno pred vhodom, kjer si lahko eno izmed rut preprosto ovijete okrog pasu. Midva sva si sam samostan ogledala precej na hitro, saj Šnofki vstop ni bil dovoljen. Fotografiranje je sicer v notranjosti prepovedano, zato mi morate verjeti na besedo, da je le-ta zelo zanimiva. Glede na to, da je samostan vklesan v skalo, so prostori precej ozki, slednje pa povezujejo številni hodniki. Vstopite lahko v zelo, zelo majhno cerkvico, se sprehodite po balkonu, s katerega je lep pogled na celotno dolino, v enem od prostorov pa se lahko okrepčate z bomboni in kavo. Ta prostor je sicer dekoriran s številnimi fotografijami menihov z dolgimi bradami, zato je kar malce srhljiv.

Ker nama je bil samostan res zelo, zelo všeč, sva se odločila, da se sprehodiva še do naslednjega. »Saj na zemljevidu izgleda blizu!«. No, ob opazovanju Google zemljevidov sva pozabila vzeti v zakup, da je med tem in naslednjim samostanom reka Lousios. To pomeni, da se je potrebno do reke najprej zelo spustiti, nato povzpeti do naslednjega samostana, ter se kasneje po isti poti tudi vrniti. Do dna soteske nama je sicer uspelo priti, a sva ob opazovanju reke ugotovila, da preprosto še nimava dovolj energije, da bi premagovala velike višinske razlike. Do drugega samostana zato nisva uspela priti in sva se raje vrnila nazaj v zavetje našega brloga.


Olimpija


Ali Olimpija spada pod tretji prst ali ne je stvar debate, a ker ogleda res ne smete zamuditi, sva se odločila, da jo vključiva kar v to objavo. Prav tukaj so začeli prirejati prve Olimpijske igre, še danes pa v Olimpiji v času iger gori olimpijski ogenj. Midva sva parkirala v mestu na eni izmed ulic, saj za parkiranje res ni ravno najbolje poskrbljeno. Parkirišče za obiskovalce je precej majhno, posledično pa je bilo v času najinega ogleda že zasedeno. Zato ni nič čudnega, da prebivalci avtodomom niso najbolj naklonjeni. V aplikaciji Park4Night sva namreč prebrala, da so prebivalci nekatere avtodome kamenjali, sva se odločila, da si kompleks le na hitro ogledava in pot čimprej nadaljujeva proti severu. Kot ponavadi je Šnofka ta čas spet morala preživeti v brlogu, saj vhod krasi tabla s prečrtanim psom.


Vstopnina za celoten kompleks znaša 12€, za mlajše od 25 let pa je brezplačna. Le-ta je sicer nastal že v 10. stoletju pred našim štetjem, takoj pa je postal zelo pomembno kulturno, versko in športno središče. Posebno vlogo je imelo središče tudi zato, ker je kontinentalno Grčijo povezovalo s kolonijami v Mediteranu in ob Črnem morju. V 8. stoletju je njegova pomembnost še narastla, saj so na vsaka 4 leta začeli prirejati Olimpijske igre. Na njih so smeli sodelovati le svobodni čistokrvni Grki, ženske pa si iger niso smele niti ogledati. Zmagovalec je bil okronan z vejico oljke, ki je rastla zraven Zevsovega templja. Slednji se še danes nahaja v središču kompleksa. Vejica je sicer imela zelo poseben pomen, saj je za zmagovalca, njegovo družino in njegovo državo predstavljala izjemno čast. Zamenjava za denar ali politično pozicijo ni bila mogoča.

Sprehod po kompleksu posvečenem Zevsu je, kljub temu da so stavbe večinoma le ruševine, zelo zanimiv. Med starodavnimi kamni, oboki in stebri je ogromno poti, celotno atmosfero pa krasijo stari borovci in oljke. Ves kompleks, razen stadiona, naju je res navdušil. Stadion pa... glede na to kakšne stadione so gradili v starodavni Grčiji, tukajšnji res ni impresiven. Čeprav naj bi sprejel kar 45.000 ljudi, sedišč ni bilo. Gledalci so morali ob stadionu sedeti kar na tleh. To se nama je zdelo precej čudno, saj sva pričakovala, da bo tako znan stadion veliko mogočnejši. Kakorkoli, ogleda kompleksa res ne smete izpustiti. Obljubljam vam, da boste v sončnem vremenu med sprehodom po številnih poteh zares uživali.

Po ogledu sva se nato sprehodila še po eni izmed mestnih ulic s številnimi stojnicami in bari. Kupite lahko od olivnega olja, do grških ženskih oblek, sandalov, torbic, nakita in še marsičesa vmes. Je pa res, da ko si ogledate eno stojnico, ste si ogledali vse.


Potep po Peloponezu smo nato zaključili v Patrasu, kjer smo se vkrcali na trajekt, ki vozi približno 10 min. Za vožnjo s trajektom namesto prečkanja mostu sva se odločila zato, ker je cena občutno nižja. Cena vozovnice za trajekt je 11€, prečkanje mostu pa bi naju prišlo preko 20€. Kakšna je v ozadju logika ne vem, je pa trajektna vožnja poleg tega, da je cenejša, tudi zelo prijetna, saj si lahko ogledamo most z vseh strani. Trajekt vozi vsake pol ure, zato vam bo vzel praktično enako časa kot vožnja čez most.

To je to! Kaj nas časa v prihodnjem tednu še nisva čisto dorekla, zato naj prihodnja objava ostane presenečenje.




Pa se slišimo prihodnjič...