Search
  • Potujoči brlog

Pot do Grčije

Juhuuu, pošiljamo vam tople in sončne pozdrave iz Grčije! Kako to, da smo se odločili zaviti na jug? No, da na poti uživamo in se res nočemo posloviti od takšnega načina življenja, najbrž ni potrebno posebej poudarjati. Da nam zima v megleni Ljubljani ne diši preveč tudi ne. Je pa eden od razlogov tudi ta, da očitno korone ne bo prav kmalu konec, zato raje to krizo preživljava nekje, kjer se ni potrebno na vsakem koraku ukvarjati s PCT pogoji. Iskati službo v takšnem času je tudi precej brezupno. Sploh zame, saj bi jo rada dobila v turizmu, ki pa mu kaže bolj slabo. V glavnem, razlogov je malo morje, zato nima smisla, da jih naprej naštevam. Bolje, da opišem našo odisejado preko Slovaške, Madžarske, Romunije in Bolgarije do sončne Grčije, ki je bila kar napeta.


Na Poljskem sva se dokončno odločila, da želiva odpotovati do Grčije. Pred tem sva se želela ustaviti še v Tatrah na Slovaškem in prilezti na kakšen hrib. Žal pa so Tatre kar visoke. Na Slovaškem namreč velja, da pohodniške poti v času zimskih razmer zaprejo. Zato so na praktično vse poteh določeni odseki že zaprti. Jah nič, sem se bova očitno še morala vrniti. Tako sva se odločila, da zaradi vse slabše epidemiološke slike po vsej Evropi, odhitiva direktno na jug. Pot čez Srbijo in Makedonijo je sicer malenkost krajša od poti čez Romunijo in Bolgarijo, a bi znala biti bolj zapletena. Romunija in Bolgarija sta namreč v EU, kar nama je bilo trenutno posebej pomembno. Zdelo se nama je, da bo prehod mej enostavnejši, poleg tega pa za Šnofko nisva potrebivala titrov protiteles za steklino, ki jih potrebuje za ponovni vstop v EU. Tako smo prespali ob slovaško-madžarski meji in naslednji dan pot nadaljevali proti jugu.


Tako kot na vseh drugih mejah južno od Finske, sva se tudi na Madžarsko pripeljala brez kakršnekoli kontrole. Ker sva v naši sosednji državi že bila, sva jo v enem dnevu prevozila in že zvečer prišla v Romunijo. Le-ta sicer je v EU, vendar ni v Schengnu, zato je bil prehod meje dolgotrajnejši. A kljub temu nič hujšega – Madžarska je na romunskem zelenem seznamu, zato naju o covidu ni nihče nič vprašal. Pregledali so osebne izkaznice in nas spustili naprej.

Madžarska Potujoči brlog

Prvo noč v Romuniji sva prespala v narodnem parku Mures (46.158734, 21.27365) Ker sva ugotovila, da se nama tako zelo vseeno ne mudi, sva malo pregledala, kaj bi lahko na naši poti videla. Zelo hitro sva prišla do zaključka, da je Romunija polna znamenitosti. Če bi si želela ogledati vse, bi lahko tukaj ostala vsaj 14 dni, če ne 1 mesec. Zato nisva videla smisla, da si nekaj na hitro ogledujeva, saj se bova v Romunijo sigurno vrnila. Kmalu. To sva se dokončno odločila naslednji dan, ko sva prevozila celotno pot do bolgarske meje. Pokrajina in pisane vasi so naju res očarale. Pa ne, ker bi bile tako lepe, temveč zelo zanimive. Če bi bil junij, bi sigurno tukaj ostala kar nekaj časa. Žal pa se približuje zima in s tem čas zimskih gum, zato sva že naslednji dan krenila v Bolgarijo.

No, tukaj se je pa začelo zapletati. Za prestop meje iz Romunije v Bolgarijo potrebuješ PCR test. Morda bi ga še naredila, če ne bi bilo potrebno na rezultate čakati 36 ur. Zato sva se odločila narediti le hitri test, ki je dovolj za vstop v Grčijo. Se je pa tudi tukaj zakompliciralo. Tako za hitri kot za PCR test se je v Romuniji potrebno naročiti, poleg tega pa na rezultate hitrega testa čakaš do 18ih (ne glede na to ob kateri uri ga opravljaš). Kaj pa zdaj? Ura je bila 8. zjutraj in res nisva vedela, kaj naj narediva. Sklenila sva, da opraviva test, prečkava bolgarsko mejo brez rezultatov, ker samo za tranzit test naj ne bi bil potreben, ob 18ih dobiva rezultate in zvečer prečkava grško mejo. Plan je bil malce riskanten, saj bi lahko nastal velik problem, če bi se izkazalo, da je kdo od naju pozitiven ali če rezultatov sploh ne bi dobila. A drugega nama nekako ni preostalo. Poklicala sva v nek laboratorij, se naročila ob 11ih na hitri test in že kmalu stala v vrsti pred laboratorijem. Nek moški nama je razložil, da morava stati v vrsti, tudi če sva naročena. Ker pa se je v pol ure čakanja pred naju vrinilo kar nekaj ljudi, sva v laboratorij vstopila tudi midva. S testiranjem sva hitro opravila in se odpeljala proti bolgarski meji.


Zelo hitro se je izkazalo, da je bila najina živčnost ali naju bodo spustili brez PCR testa čez mejo ali ne, odveč. Carinik je pogledal osebne izkaznice, vprašal »gdje idete?« in na najin odgovor, da v Grčijo, le pokazal dvignjen palec. O covidu spet ni bilo nobenega govora.

Dan je bil kar naporen, saj sva morala prevoziti več kot 500 km. Do Sofije so bile ceste precej luknjaste, zato je bila vožnja še bolj naporna. Razen enega postanka za kosilo, smo se čisto cel dan vozili. Na poti sva ugotovila, da še nikjer nisva videla toliko tovornjakov kot v Romuniji in Bolgariji. Na cesti skoraj ni nikogar drugega. No, kakšen voz s konjsko vprego se tudi najde. Spet nama je bilo malce žal, da še ene države ne bova raziskala, a po drugi strani, sva se res veselila prihoda v Grčijo.

Bolgarija Potujoči brlog

Na meji so Bolgari le poskenirali osebne izkaznice, kar je minilo v manj kot minuti. Na grški strani pa se je vse zavleklo. Pa ne, ker bi zelo komplicirali, ampak ker so pač… Grki😃. Ker nimajo ločenih kolon za tovorna in osebna vozila, smo najprej čakali pol ure, da so čez spustili tovornjak pred nama. Vse skupaj je bilo sicer kar komično, saj cariniki za obe smeri sedijo v eni hiški. To pomeni, da moraš dokumente k njim odnesti peš. Vse skupaj je potekalo v ležernem slogu, ker zakaj bi se res v Grčijo komu mudilo? Tako so počasi pregledali osebne izkaznice, PLF obrazec, ki je potreben za vstop v Grčijo in rezultate hitrih testov. Kljub temu pa so nama naročili, da morava hitri test, ki ga izvajajo na meji (brezplačno), še enkrat opraviti. Tako sva v istem dnevu že drugič dobila v nos dolgo palčko. Vsaj rezultate sva dobila precej hitreje kot v Bolgariji – v pičlih 2 minutah. Tako nama v resnici v Bolgariji sploh ne bi bilo potrebno delati testa in zanj plačati skupno 20€. Oh ja, v bistvu o tem sploh nisva imela časa razmišljati, saj sva bila preveč vesela, da smo končno prišli v Grčijo!

Grčija Potujoči brlog

Najino navdušenje je sicer le naraščalo. Navdušena sva bila že na meji, še bolj navdušena naslednji dan, ko smo se zbudili v toplo sončno jutro in najbolj navdušena, ko smo se končno pripeljali na dolgo peščeno plažo. Končno, naporni dnevi so se res izplačali!


Tako bomo v Grčiji ostali upajmo, da čimdlje, se odpočili od raziskovanja prejšnjih držav in vas razvajali s fotkami kristalnega morja. Super, kajne? Mi se že res veselimo!

Grčija Potujoči brlog


Pa se slišimo prihodnjič…