Search
  • Potujoči brlog

Prvi prst Halkidike

Z vzhoda smo prispeli do polotoka Halkidika, ki je sestavljen in treh prstov/nog ali polotočkov. V preteklih dneh smo raziskali najvzhodnejšega, ki pa se od drugih dveh zelo razlikuje. Zakaj natančno pa izdam v nadaljevanju.


Naši dnevi so precej lenobni, zato je tudi naš tempo precej počasen. Dokler nam ni zmanjkalo zalog vode, smo v prejšnjem tednu počivali na prekrasni plaži daleč stran od vsakodnevnega džumbusa. Pot smo nato nadaljevali do najvzhodnejšega polotoka Halkidike, do mesteca Nea Roda. Le-to je trenutno precej prazno. Čeprav je ogromno apartmajev, sva bila verjetno ena redkih turistov. Ker si je Šnofka prejšnji teden kar zoprno poškodovala krempelj in je zato brezglavo tekanje po plaži na pavzi, smo se odločili, da se sprehodimo do bližnje cerkvice. Ta nama je bila všeč že od daleč, saj se nahaja na hribčku ob manjšem pristanišču. Do nje vodi lepa kamnita pot sprva ob vodi, nato pa po hribu navzgor med borovci. Pot nama je bila všeč že, ko smo se tja grede, nazaj grede pa nama je še posebej prirastla k srcu. Prvi razlog je ta, da so se v mraku prižgale lepe luči, ki osvetljujejo del poti, ki vodi po hribu. Nočni razgled je bil tako res prekrasen. Še bolj kot to, pa nama je bila všeč žival, ki sva jo zagledala v morju. Tik ob poti se je namreč ob nekem kamnu skrivala hobotnica. Že odkar sva prišla v Grčijo, sanjava dobro pečeno hobotnico, a ker nama obisk restavracij nekako ni pri srcu, se je Rok odločil, da jo poizkusi ujeti z golimi rokami. Moram priznati, da sem bila 99%, da si bo noge močil po nepotrebnem. A glej ga zlomka, brez težav mu je to uspelo v prvem poskusu. Njam! Zdaj nama pa res ni potrebno iti v restavracijo! Moram povedati, da je bila več kot odlična 😊.

Naslednji dan pa smo se odpeljali proti znamenitim samostanom, ki ta polotok delajo tako posebnega. Zaradi njih je namreč navadnim smrtnikom dovoljen dostop le do polovice polotoka, saj so samostani za javnost zaprti. No, ne čisto. Do njih lahko dnevno dostopa 100 ortodoksnih vernikov in 10 ostalih (ne)vernikov, ki pa morajo prej za vstop dobiti odobritev. Na ta del polotoka, kjer v samostanih živi okoli 2.000 menihov, ne smejo dostopati pripadnice ženskega spola. Vstop je prepovedan tudi ženskim domačim živalim. Menihi so sicer ortodoksne vere, prihajajo pa tako iz Grčije, kot ostalih držav vzhodne Evrope (Romunije, Bolgarije, Srbije…). Gora Athos, na kateri se samostani nahajajo, je tako avtonomna meniška pokrajina, ki ne spada pod upravno enoto Halkidike. Čeprav je del Grčije in Evropske Unije, ima posebno vrsto avtonomije in posledično svoje zakone.

Čeprav sva vedela, da do samostanov ne bo mogoče priti, sva vseeno želela priti do meje. Cesta je makadamska in se v zadnjem km precej zooži, zato smo do meje prišli peš. Tam nas je pričakal zid in velikanska tabla z napisom, da je meja nadzorovana in, da je prehod strogo prepovedan. Poti tako nismo nadaljevali, smo pa nekaj časa porabili pri tamkajšnji »kmetiji«. Konj, ovca in kuža so se naših »počohcev« prav razveselili. Za tiste, ki radi raziskujete zgodovinske znamenitosti, naj povem tudi, da si lahko tik pred mejo ogledate ruševine starogrškega samostana zgrajenega leta 991. Zanj je potrebno plačati vstopnino (cene žal ne vem), zato si ga midva nisva ogledala.

Pot smo nato nadaljevali ob obali nazaj proti severu, kjer smo se spet stacionirali na eni izmed mirnih plaž. Predvidevam, da se od tu še nekaj časa ne bomo premaknili. Se moramo odpočiti od napornih ogledov 😂.




Pa se slišimo prihodnjič…