Search
  • Potujoči brlog

Severna Grčija

Hej hoj, po doooolgem času se ne javljamo z morja, temveč s hribovitega dela severne Grčije. Ko smo si ogledali Lefkado, smo imeli dve možnosti: oditi ob morju do Albanije ali se podati v hribovito notranjost. Ker smo si spet želeli malo več samote, sva se odločila, da najbolje, da pot nadaljujemo proti severo-vzhodu. Veliko ljudi dela temu delu Grčije veliko krivico, saj ob omembi severa vsi pomislijo le na Meteoro. V prejšnjih 2 tednih smo odkrili, da temu še zdaleč ni tako. Uživali smo v lepi naravi, pohajkovali in se naužili lepih razgledov.


Cesta do otoka Koronisia


Čeprav te »znamenitosti« ne bi ravno uvrščala v hribovito severno Grčijo, pa se nama vseeno zdi, da je vredna omembe. Vzhodno od Lefkade namreč leži ogromen Ambracijski zaliv, ki je dolg okoli 40 km in širok okoli 15 km. Je eden največjih zaprtih zalivov v Grčiji in predstavlja dom kar 290 vrstam ptic. Sama vožnja ob njem ni nič posebnega, je pa zato cesta do otočka Koronisia zares prekrasna. Morava priznati, da naju je kar malo spominjala na Atlantic Road na Norveškem, le da ne vsebuje mostov. Sam otok naju je sicer malce razočaral. Glede na to, da so do njega gradili takšno panoramsko cesto, sva pričakovala, da bo na njem luškano grško mestece polno rož. No, žal je mesto enako kot vsa ostala neturistična mesta,, je pa zato mogoče prespati na eni od peščenih plaž (39.011501, 20.9256).

Koronisia Arta Potujoči brlog

Soteska Vikos


➡ 12 km (v eno smer)

⬆ 900m

⏱ 5,5 h (v eno smer)


Soteske oz. kanjona Vikos sva se veselila že nekaj mesecev. Prebrala sva namreč, da je vpisana v Guinessovo knjigo rekordov, saj naj bi bil to najvišji kanjon glede na svojo širino. Midva sva bila nad njim milo rečeno navdušena.


Že sama vožnja do vasice Vikos je prekrasna, saj vodi čez stare kamnite gorske vasi, v ozadju pa se razprostirajo visoke gore, nekatere še vedno prekrite s snegom. Po zavitih cestah sva tako prispela do najinega cilja – vasi Vikos. V njej je poleg nekaj hiš in tavern le nek manjši trg (39.951905, 20.706718), ki je bil že ob našem prihodu polno zaparakiran s kamperji različnih velikosti. Takoj sva se vprašala, kako je sploh mogoče, da je parkiranje kamperjem tu dovoljeno, saj za goste tavern ni bilo nobenega prostega mesta. Ker sva nameravala naslednji dan že na vse zgodaj zjutraj začeti z našim pohodom, sva zaparkirala še eno izmed zadnjih prostih mest. V takšnem primeru, če že parkiraš, še nama zdi več kot korektno, da res samo parkiraš in ne kampiraš, a veliko ljudem ta koncept ni ravno jasen. Ker so iz sosednjih kombijev privlekli stole in gorilnike, je seveda v popoldanskih urah prispel policaj in nas obvestil, da se moramo žal vsi premakniti na drugo mesto. Z veliko razumevanja sva hitro prižgala brlog in se odpeljala na edino prosto mesto v bližini – dovolj širok kos zemlje tik pred samo vasjo. Tam smo prespali 2 dni, čeprav je bil naslednji dan trg spet polno zaparkiran s kamperji, kateri pa policajev očitno niso motili. Kakorkoli, vseeno smo se že pred samim preparkiravanjem uspeli sprehoditi do razgledne točke, ki se nahaja tik nad samim kanjonom. Z eno besedo – noro! Takšnega razgleda nisva videla že res dolgo časa. Soteska naju je navdušila z globino, širino in neznansko zeleno barvo. Zdaj sva se pohoda še bolj veselila kot prej!

Naslednji dan sva ob 7.30 skočila v pohodniške čevlje, Šnofka pa je proti kanjonu odcapljala kar bosa. Iz Vikosa se pot spusti za približno 300 m nadmorske višine, nato pa se do naslednje vasi Monodendri ves čas, a neopazno, dviguje. Ko smo se spustili do reke, se je seveda Šnofka morala v enem izmed tolmunov takoj ohladiti, čeprav smo pohod tudi zaradi nje začeli tako zgodaj in ni bilo niti 15 stopinj. Sonce je bilo še nizko, zato smo velik del poti v smeri Monodendrija prehodili po senci. Dolgo časa nismo srečali nikogar, nato pa smo naleteli na organizirano skupino pohodnikov, ki je prihajala iz nasprotne smeri. Prijazni vodički sva povedala, da imamo namen prehoditi pot v obe smeri, torej 24km. Ob tem je na široko izbuljila oči in dejala, da se do vasi Monodendri nima smisla vzpenjati, saj se je potrebno v zadnjem delu poti dvigniti za skoraj 500 m, pot pa ves čas vodi skozi gozd, zato naj na lepe razglede na računava. Povedala nama je, da ravno zato nihče ne hodi v obe smeri, temveč vsi štartajo v vasi Monodendri, se večino časa spuščajo, se le v zadnjem delu poti povzpnejo do vasi Vikos, nazaj pa se vrnejo z avtobusom. No ja, ker prihajamo iz podalpske dežele, kjer takšne razdalje res niso nek bav bav, se za vožnjo z avtobusom sigurno ne bi odločila. Sva se pa vseeno po prehojenih 9 km, tik pred vzponom proti Monodendriju, zaradi napovedanih popoldanskih ploh in nabirajočih se oblakov, odločila, da se na tem mestu obrnemo proti izhodišču. Še prej sva seveda z lepim razgledom na visoke stene pojedla zaslužen sendvič. Tudi pot nazaj grede ni bila prav nič naporna, saj večinoma vodi po prekrasnem gozdu. Izpostavljen sončnim žarkom je le zadnji del pred Vikosom, ki je tudi najbolj naporen. Ravno na tem delu je že začenjalo grmeti, a smo v kamper vseeno uspeli priti tik pred dežjem. Še dobro, da smo se praočasno obrnili! Kljub temu, da poti nismo nadaljevali do naslednje vasi, smo prehodili 18 km in premagali 800 višinskih m.

Obisk kanjona ali soteske Vikos, kakorkoli jo že imenujete, res zelo toplo priporočava! Tudi če vam hoja ne diši preveč, je že sam razgled z razgledne točke vreden nekaj prevoženih kilometrov več.

Jama Perama


Iz Vikosa smo se vrnili po isti poti nazaj do mesta Ioannina, kjer smo parkirali kamper na velikem asfaltiranem parkirišču (39.690937, 20.847845). Brlog naju je skupaj s Šnofko počakal v senci velikega drevesa, medtem ko sva odšla na ogled jame Perama. Vstopnina je 7€/osebo (3,5€/študente), vodič pa vas po jami popelje, ko se nabere dovolj ljudi, a nikoli ni potrebno čakati več kot pol ure. Midva sva si jo ogledala še s 4 turisti, tako da je bil 45 minutni sprehod prav prijeten.

Perama jama Potujoči brlog

Jama Perama je sicer druga največja jama v Grčiji, nastala je pred 2 milijonoma let, odkrili pa so jo prebivalci med 2. svetovno vojno, ko so iskali zatočišče pred nacisti. V njej je stalna temperatura 18°C in vlažnost okoli 90%. Če ste torej pomislili, da se boste med ogledom prijetno ohladili, ste se zmotili. Čeprav skozi jamo vodi kar precej stopnic, se ne boste prepotili od napora, temveč od visoke stopnje vlage.

Perama jama Potujoči brlog

Nama je bil ogled res zelo všeč, saj se ves čas čas sprehajaš malo gor in malo dol po urejenih stopnicah, dvorane so ogromne, osvetljeni stalagmiti in stalaktiti pa jemljejo dih. Izhod jame je na drugih strani hriba, zato se je potrebno do parkirišča sprehoditi po lepo urejeni poti. A nič ne skrbite, tudi ta je prelepa, saj je z nje lep razgled na celotno jezero. Tudi ogled jame toplo priporočava.

Ioannina Potujoči brlog

Mi smo se po ogledu preparkirali na travnato nabrežje jezera (39.689701, 20.848), kjer je bilo veliko več miru, zjutraj pa smo se sprehodili po lepi makademski poti ob jezeru.

Ursa trail


➡ 10 km

⬆ 300m

⏱ 2,5 h


Pa smo našli še en zelo lep pohod. Ker nismo želeli v Meteoro priti ravno čez vikend, ko smo predvidevali, da bo največ turistov, in ker smo si želeli še uživati na višjih legah, smo se odločili, da nekaj dni ostanemo na smučišču kraja Metsovo. Parkirali smo v bližini mesta na manjšem parkriišču, ki je sredi smučarske piste (39.783476, 21.154434). Parkirišče je sicer na višini 1.400 metrov nadmorske višine in je tudi izhodišče za 4 odsek Ursa traila.

Ursa trail Potujoči brlog

Ursa trail je speljan po okoliških gozdovih, prav po teh poteh pa je vsako leto maja organiziran 40km maraton. Trail je razdeljen na 4 odseke, ki se vsi začnejo in končajo v kraju Metsovo. Mi smo se odločili prehoditi zadnji odsek, ki je dolg 10 km, med hojo pa premagamo 300 višinskih m.


V hribovitem delu Grčije je trenutno tisto pravo poletno vreme – dopoldne je sončno in vroče, vsako popoldne pa se mimo pripelje vročinska nevihta. Ker tokrat nismo štartali ravno zgodaj, so sonce vsakih 5 minut prekrili hitri oblaki. Dež nas vseeno ni ujel, zato smo ves čas neizmerno uživali. Pot je lepo označena z znakom medvedje šape in rdeče-rumenimi črtami, zato se je izgubiti res težko. Najprej smo se podali skozi prelep mešan gozd, nato povzdignili na sleme, od koder je bil super razgled na dolino pod nami in zasnežene vrhove v daljavi, se kar dolgo sprehajali po slemenu in dosegli najvišji vrh na 1.589 m ter se nato skozi gozd počasi vrnili do kamperja. Pohode z lepimi razgledi in nič ljudmi smo prav zares že pogrešali. Ker nam je tudi gorski zrak kar prijal, smo na tem mestu ostali 3 dni. Ležanje na odeji v visoki travi pred kamperjem ima definitivno svoj čar.

Meteora


➡ 16 km

⬆ 550m

⏱ 8,5 h (z vključenim ogledom samostanov)

Mapa poti


Pa smo končno pri slovesni Meteori, ki jemlje dih že na fotografijah, kaj šele v resnici. Že sama beseda Meteora namreč pomeni, da visi v zraku. Čeprav ste morda že naleteli na ogromno fotografij, ki so slikane iz postelje skozi odprta zadnja vrata kombija, v ozadju pa se razprostirajo številni samostani, naj vam povem, da socialnim medijem ni ravno za verjeti. Prenočevanje na parkiriščih v okolici samostanov je namreč prepovedano, zato se ne nadejajte, da boste imeli tak jutranji pogled.


Ker sem se predvsem jaz Meteore veselila že odkar smo prišli v Grčijo, si jih nismo želeli ogledati le na hitro. Že pred prihodom sva na aplikaciji Alltrails našla dobrih 14 km dolgo pot, ki naredi cel krog okoli znamenitih skal in posledično mimo vseh 6 samostanov. Zato smo brlog parkirali kilometer stran od zarisane trase (39.722655, 21.609069), kjer je prenočevanje dovoljeno. Ker je bilo napovedanih okoli 30 stopinj, smo se na pot odpravili najbolj zgodaj kar smo se lahko. Samostani se namreč odprejo ob 9. uri, zato smo štartali ob 8ih. Temperatura je bila še zelo prijetna, zato prvi del poti skozi vas Kastraki ni bil niti malo naporen. Vseeno pa smo začeli zares uživati šele, ko smo skrenili z asfalta in zavili na pot, ki vodi skozi gozd in čez številne pašnike. Prvi del poti do najbolj znamenitih samostanov je tako bolj za ljubitelje narave in pohodništva, saj si lahko ogledamo le en samostan (Ypapanti), ki je sicer tudi vklesan v skalo, a ni odprt za javnost. Razgledi na velikanske skale so sicer prekrasni, zato ne vem, ali sva bolj uživala midva ali Šnofka.

Nato pa smo prispeli do samih samostanov, ki stojijo na vrhu mogočnih tudi 600m visokih skal. Slednje so nastale že 60 milijonov let nazaj, ko je bilo celotno območje prekrito z morjem. Skale so se dvignile iz morja, veter in valovi pa so jih oblikovali v podolgovato obliko. Posledično so bile za bivanje zelo privlačne, saj vsebujejo ogromno lukenj in jam. Naseljene naj bi bile že v prazgodovini. Seveda pa so samostani in cerkve nastali mnogo kasneje. Ko so v 11. stoletju menihi ugotovili, da bi se radi čimbolj približali bogu, so zgradili prvo cerkev, v 14. stoletju pa je sledila izgradnja prvega samostana – Meteoron. Od 15. do 17. stoletja je območje res zacvetelo, saj je je v samostane prispelo ogromno menihov z Atosa, naselilo pa se je tudi veliko ljudi, ki so si želeli samotarskega življenja. V 17. stoletju je sledil preobrat, saj je prišlo do mnogih tatvih, menihi pa so posledično samostane zapustili. Tako je danes ohranjenih le 6 samostanov (le eden je namenjen nunam), čeprav jih je bilo v najboljših časih kar 30. Naju je sicer najbolj zanimalo, kako hudiča so samostane sploh uspeli zgraditi in jih kasneje obiskovati. Izvedela sva, da so si na začetku pomagali z lestvami iz vrvi, odri in košarami. Definitivno so morali vložiti veliko več truda kot danes, ko pred samim vhodom parkira vsake 2 minuti drug avtobus poln turistov.


Ko smo pripeli do samostana Meteoron naju je celotna scena kar malce presenetila. Čeprav je bila ura še zgodnja, je bilo ob cesti parkiranih ogromno avtomobilov, začeli pa so prihajati tudi prvi turistični avtobusi. Za najine pojme bi bilo sicer prav, da se cesta zapre za zasebna vozila, do samostanov pa bi bilo tako mogoče priti le s turističnimi vlakci, avtobusi ali peš. Glede na to, da so samostani pod Unescovo zaščito meniva, da bi lahko območje malce bolje zaščitili. A seveda, to je le najino skromno mnenje, s katerim se vsi, ki parkirajo direktno pred vhodom samostanov, da ja ne bi naredili koraka več, verjetno ne bi strinjali.

Kakorkoli, najprej sva si ogledala največji samostan – Meteoron. V notranjost Šnofka seveda ni smela, zato sva vanj vstopila vsak posebej. Že notranjost naju je očarala, še bolj kot to, pa razgled na širno dolino in ostale samostane. Pokrajina je res čudovita. V notranjosti se lahko sicer sprehodiš po starodavni kuhinji, si prebereš zanimivosti v majhnem muzeju in si ogledaš notranjost cerkve. Potrebno je opozoriti, da morajo imeti tako moški kot ženske pokrita kolena in ramena, ženske pa morajo biti tudi v ohlapnih krilih. Rok je za ta namen s seboj vzel brisačo, jaz pa dolg pareo. Če boste oblečeni v majico brez rokavov, vam vstopa ne bodo dovolili.

Nato smo se skupaj s Šnofko podali do naslednjega samostana Varlaam. Skala, na katerem samostan stoji, in preostali del pokrajine sta povezana z manjšim mostom. Ker sva spet morala na ogled vsak posebej, sem se po kar veliko stopnicah in po žgočem soncu do samostana prva podala jaz. Vsa prepotena sem želela vstopiti v samostan, a mi to žal ni uspelo. Na vhodu (ko že prehodiš nešteto stopnic) namreč zaračunavajo 3€ vstopnine. Ok, ni problem, če bi seveda bila denarnica v mojem nahrbtniku in ne v Rokovem. Ker je bilo že res vroče, na nebu pa so se že kazali koprenasti oblaki, sva se odločila, da ogled izpustiva, saj bi vse skupaj čisto predolgo trajalo.

Pot mimo ostalih samostanov smo nadaljevali kar 4 – midva, Šnofka in velik črn ovčar, ki je ležal pred vhodom samostana. Spremljal nas je vso pot, ki se je čez gozd najprej spustila do ceste, nato se po cesti malce vzdignila, kasneje čez gozd zelo vzdignila, se s »prelaza« spustila proti vasi Kastraki in po lepo urejeni stezi vodila po zgornjem delu vasi/po gozdu nazaj do našega kamperja. Tako kot nam mu je bilo zelo vroče, zato si je na vsake 100 metrov skopal luknjo in se vanjo za trenutek ulegel, vsake toliko pa se je ohladil tudi v kakšni reki. Zakaj sva mu dala ime Blatko, najbrž ni potrebno razlagati. Imel je kakšnih 50kg, vročina pa ga je res zelo zdelovala. Vsa prepotena sva se spraševala, zakaj nam sledi, a odgovora žal nisva dobila. S svojo velikostjo naju je med hojo vsake toliko po nesreči zbil ter nama kravžljal živce, ko se je ulegel na sredino poti in hoje nismo mogli nadaljevati, dokler ni vstal. Ko smo po prehojenih 16km in premaganih 550 višinskih m prišli do brloga, sva mu seveda dala ogromno porcijo briket, popoldne pa je preživel v senci pod kamperjem. Poleg kosila in večerje sva mu želela dati tudi zajtrk, a ga zjutraj žal več ni bilo.

Na parkirišču smo sicer ostali še naslednji dan, saj sva si prvič po pol leta v Grčiji privoščila kosilo v taverni. Ker ne veva, koliko časa bomo še v tej prelepi deželi, sva naročila tipično grško musako, ki sva si jo res želela poizkusiti. Ne, kljub visokih pričakovanjem naju ni razočarala. Kremasta jed se je odlično podala z grško solato, ki jo zares obožujeva. No, tako smo se poslovili od Meteore in najbrž tudi od restavracij za naslednje pol leta. Jah kaj, takšno je pač življenje zastonjakarjev.

Kam nas bo pot vodila v prihodnje, pa morda izveste že v prihodnji teden!




Pa se slišimo prihodnjič...