Francija

Sladkanje v Bordeaux-u

Po vseh španskih mestih, sva se tokrat napotila v prvo francosko mesto na najinem potovanju: Bordeaux.

Ko slišimo besedo Bordeaux se seveda najprej spomnimo na odlično vino. Žal so do naslednjega tedna bari in restavracije zaprti, zato ob obisku mesta nisva uspela popiti niti požirka žlahtne kapljice. No, nič bat, sva se zato kasneje ustavila na eni izmed številnih kmetij v okolici mesta, kjer so avtodomi več kot dobrodošli. Na njihovi posesti lahko večinoma zastonj prenočiš, izprazniš odpadno vodo in natočiš svežo, za manjše plačilo pa si lahko celo ogledaš njihove vinske kleti, kupiš vino ali poješ kosilo.

Kot rečeno, sva najprej obiskala samo mesto. Parkirala sva na parkirišču pri nekem bazenu (44.870998, -0.62131), ki je kar precej oddaljeno od mestnega jedra. Tako sva se zopet odločila zaradi pogostih kraj. Na hitro sva pojedla kosilo, se preoblekla, dala na rame nahrbtnike, pripravila kolesa in… začelo je deževati. Cel dan je bilo namreč pravo aprilsko vreme – sončno s kratkimi lokalnimi plohami. Ko je po kakšnih 10 minutah nehalo deževati, sva se hitro usedla na kolo in se odpeljala proti prvi znamenitosti. Šnofke nisva pozabila v kamperju, da ne bo pomote, je kar veselo tekla ob nama.

Rok in Šnofka v Jardin Public

Naš prvi postanek je bil Jardin Public. Ko je bil leta 1746 zgrajen, je ležal na obrobju samega mesta. Zdaj si je kar težko predstavljati, da je bil Bordeaux nekoč toliko manjši. Mi smo se po njem sprehodili in uživali ob pogledu na različne trate, kipe, drevesa, fontane, mostove, ribnike in še in še. Prebivalci so na klopcah brali knjige in uživali v popoldanskem soncu. Že v prvem trenutku sva začutila, da smo zares v Franciji, saj je park čisto drugačen od španskih.

Jardin Public

Nato sva se spet usedla na kolo in odpeljala do levega brega reke Garone imenovanega Quais de Bordeaux. Le-ta slovi kot eden najlepših svetovnih nabrežij. Sama promenada je široka kar 80 metrov, ob strani pa jo obdajajo veličastne fasade neoklasičnih zgradb. Nama je bil najbolj všeč del nasproti mestnega trga Place de la Bourse, kjer so promenado polepšali s številnimi cvetočimi gredicami in klopmi.

Po rečnem nabrežju smo pot nadaljevali v center mesta čez Porte Cailhau, ki so ostanek starega mestnega obzidja. Ta »vrata« so imela včasih dvojni namen: služila so ko mestna obramba in lepšala mesto kot slavolok. Moram reči, da izgledajo kot iz kakšne Disneyjeve pravljice. Nam so prišla zelo prav, saj nas je ravno, ko smo se sprehodili skoznje, spet obiskala kratkotrajna ploha, zato smo se v njihovem zavetju skrivali kakšnih 15 minut.

Porte Cailhau

Ko je dež ponehal, smo odšli do drugega ostanka mestnega obzidja, ki je še bolj ikoničen od zgoraj omenjenih vrat. La Grosse Cloche je bil zgrajen v 15. stoletju na ostankih starih mestnih vrat. Včasih je v njem deloval manjši zapor za mladoletne prestopnike, ki so jih zaprli z 10 centimetrov debelimi vrati. Sam Bordeaux je zelo prepoznaven tudi po pripadajočem zvonu, ki tehta kar 7.750 ton. Le-ta se sicer oglasi le ob večjih praznovanjih, drugače pa večino leta molči.

La Grosse Cloche

Po zgodovinskem ogledu pa smo prišli na ulico, kjer sva midva najbolj uživala. Rue Sainte-Catherine je sicer najdaljša nakupovalna ulica za pešce v Evropi. Midva sicer kar sovraživa nakupovanje, pa tudi če ga ne bi, bi bila tokrat zaradi zaprtih trgovin precej razočarana. Na srečo pa ulice ne krasijo le trgovine, temveč tudi »take away« slaščičarne. Ko sva zagledala tiste pisane francoske makrone, sva se pač morala ustaviti. Jaz te francoske slaščice namreč še nikoli v življenju nisem poizkusila, ker me je Rok vedno prepričeval, da ni nič posebnega. Pred nekaj leti sva celo preživela cel teden v Parizu, pa je nisva kupila, kar zdaj vem, da je bila ogromna napaka. Kupila sva 3 makrone – jagodnega, kokosovega in čokoladnega. Vsi trije so izginili v roku 1 minute, saj so bili tako odlični, da se mi ob pisanju nabirajo sline. Ko sem Roka skoraj stresla iz hlač, da mi je »odžrl« cel teden sladkanja z makroni v Parizu, mi je priznal, da jih je on jedel le v Sloveniji in, da niso bili niti približno enaki pravim francoskim. Mislim, da bova v prihodnjih tednih v Franciji pridobila kakšen kilogram ali dva, saj je take dobrote treba izkoristiti. Od vsega navdušenja sva se ustavila tudi v naslednji slaščičarni in poizkusila sladico značilno za Bordeaux – canelés de Bordeaux. Zelo enostavni desert, ki je na zunaj hrustljav, notri pa še čisto kremast. Njam! Tako kot makrone, sva tudi to slaščico pomalcala tako hitro, da nisva uspela narediti niti ene fotografije.

Rue Sainte-Catherine

Ko sva prenehala z nabiranjem sladkarij, smo se odpeljali do mestne katedrale, ki je precej podobna tistim, ki sva si jih ogledala v Španiji. Razlika je le ta, da se lahko pri tej povzpneš na pripadajoči se ji zvonik (seveda če ti uspe prehoditi 282 stopnic do vrha). Ker sva imela kolesi in Šnofko, sva se odločila odpeljati naprej mimo mestnega gledališča Grand Théâtre de Bordeaux do znamenitega trga Esplanade des Quinconces.

Esplanade des Quinconces je velik kar 12 hektarov, zato je pogosto prizorišče najznamenitejših prireditev. Še bolj pa je znan po spomeniku Monument aux Girondins, ki ga sestavlja visok steber, vodnjak in divji bronasti konji ob straneh. Mi smo se mimo njega odpeljali nazaj proti našem brlogu, ki je na srečo ostal živ in zdrav.

Monument aux Girondins

Pa se slišimo prihodnjič…

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *