Search
  • Potujoči brlog

Snežni metež na otoku Evia

Živjo! Po dolgem času se vam spet javljamo iz zimske Grčije. Zakaj smo za neobičajno dolgo časa izginili? Zato, ker vam nismo imeli kaj za povedati. Z Rokom sva želela potep po Evii združiti v eno objavo, nisva pa pričakovala, da se bomo tam zadržali toliko časa (malo po naši »krivdi« in malo po »krivdi« višjih sil, a o tem kasneje). Na splošno lahko rečemo, da nam je bila Evia – drugi največji grški otok, zelo všeč. Ker je zelo gorat, je večinoma poseljen le na zahodni strani otoka, na vzhodu pa se pojavljajo le manjše vasice in slabše ceste. Mi sicer nismo raziskali celotnega otoka, vendar smo se na Evio pripeljali preko (brezplačnega) mosta do mesta Halkida in od tam nadaljevali pot proti jugu. V dobrih 2 tednih smo prečesali kolikor se je prečesati dalo. Žal je vmes poseglo vreme, drugače bi verjetno na otoku, kjer prevladujeta divjina in mir, ostali še kar lep čas.


Prvo lepo plažo, na kateri smo ostali kar nekaj dni, smo našli na vzhodni strani otoka (38.434545, 24.180765). Do nje vodi asflatirana, ozka, vijugasta in ponekod precej strma cesta. Ker prostora za parkiranje ob plaži ni veliko, smo morali brlog stisniti med 2 drevesi ter že omenjeno cesto. Sprva nama po pravici povedano to ni bilo preveč všeč, saj sva pričakovala, da se bodo mimo ves čas vozili avtomobili, česar pa res ne marava. Že v popoldanskem času sva ugotovila, da je strah odveč, saj se pozimi tukaj ne vozi nihče. Tako smo naslednjih nekaj dni ostali na mestu, midve s Šnofko sva izkoriščali sončne žarke na drugi strani plaže, opazovali valove, Šnofka pa je medtem prevohala vse kotičke. Levi del plaže, kjer je bilo trenutno manj nanešene trave, je bil prekrasen. Življenje je tako potekalo počasi, dokler nista oba telefona začela naglas tuliti, vibrirati in sporočati, da se dogaja nekaj hudega. V Grčiji je namreč praksa, da ob napovedi zelo slabega vremena, civilna zaščita pošlje sporočilo vsem, ki so na ozemlju Grčije. Hud dež in zelo močen veter sta naju torej prebudila iz najinega udobnega kotička, kjer smo že nekaj dni samevali. Ker je bil veter napovedan s severnovzhodne smeri, sva sklenila, da se naslednji dan prestavimo na zahodno stran otoka.

Ponoči so se že pojavljale krajevne plohe, zato je bilo mesto, kjer smo bili parkirani, precej razmočeno, asfaltirana cesta pa se je začela nekaj metrov stran. Brlog je torej moral iz blatne podlage čez konkretno globoko luknjo splezati na asfalt, kar mu je brez problema uspelo. Le kaj bi midva brez zadnjega pogona? Čez miljon ovinkov smo nato prispeli do mesta Mpoufalo, kjer smo prevedrili naslednja 2 dni. Napoved hudega vetra in dežja se je uresničila, 2 dni je noč in dan pihalo kakšne 80 km/h. Najbrž ni potrebno poudarjati, da kljub podpornim nogicam nisva prav dobro spala.


Ko je veter končno začel pojenjati, smo se po res prekrasni cesti, ki je vodila tik ob morju, odpeljali do mesteca Nea Stira. Cesta je bila spet ozka, delno makadamska in prazna, kar nama je omogočalo počasno uživaško vožnjo. Veter se tudi naslednji dan še ni čisto umiril, zato smo do poznega popoldneva ostali v omenjenem mestecu in ga tudi peš raziskali. Sprehod ob obali je po nekaj dneh dežja prav prijal.

Popoldne, v zahajajočem soncu, pa smo se odpravili naprej. V prelepem sončnem zahodu sva poslušala Oliverja Dragojeviča in s ceste visoko nad morjem, opazovala otočke in manjša mesta. Ko smo prispeli do naslednje lokacije (38.026315, 24.305189), je bila že noč, zato prav dobro nisva vedela, kakšne lepote se okoli naju nahajajo. Zato smo zjutraj takoj skočili iz brloga ter si ogledali plažo, nad katero smo bili parkirani. Uf, težko opišem najino navdušenje. Leseno stopnišče, ki je vodilo do peščene plaže skrito za klifi, se nama je zdelo kot iz pravljice. Še bolj pa sva obnemela, ko smo se s Šnofko podali na sprehod po makadamski cesti, po kateri smo se pripeljali. V temi namreč nismo videli še enega lesenega stopnišča, ki pa je vodilo do peščenega rta obdanega s svetlomodrim morjem. Oh, a lahko ostanemo tukaj za zmeraj? Nikjer žive duše, le mi, morje in prekrasne plaže. Posledično smo tudi tukaj ostali več dni.

Nato pa je spet prišel čas, da odrinemo naprej. Odpeljali smo se proti jugu, v bližino mesta Karistos (37.9762, 24.395901). Ta polotok nama bo v spominu ostal zaradi 2 stvari. 1. je precej nenavadna – polotok je prepleten z asflatiranimi cestami, ki vodijo točno in natančno nikamor. Večina se jih kar naenkrat konča. Kako in zakaj je ta preplet cest nastal, nama ni bilo čisto jasno, sva pa predvidevala, da je verjetno zanj »kriva« vojska. 2. stvar pa je čudovit sprehod s pogledom na dvojno res izrazito mavrico. Že na polovici našega sprehoda sva na drugi strani zaliva nad mestom Karistos zagledala temne oblake in prihajajoč dež. Ker je na našem delu zaliva še vedno sijalo sonce, se je zelo kmalu pokazala ogromna mavrica. Seveda sva bila že ob prvem pogledu čisto navdušena, jaz sem slikala, Rok pa snemal. Počasi smo se sprehajali nazaj proti našem brlogu, ko je veter prinesel prve dežne kaplje. Sonce se sicer še ni vdalo temni usodi, zato smo v sončnem in dežnem vremenu naenkrat tekli proti varnem zavetju. A marvica še kar ni izginila! Postajala je vedno bolj izrazita, nad njo se je pojavila še ena, obe pa sta se nam počasi približevali. Noro! Rok se je skril v kamper, meni pa prizor ni dal miru, zato sem stekla na bližnji hrib in v dežju vse skupaj ujela v objektiv. Mislim, da je bilo vredno 😀.

Naslednji dan sva nad Karistosom opazila, da se je snežna meja ponoči precej znižala, zato sva sklenila, da pred morebitnim poslabšanjem vremena krenemo naprej. Pot nas je spet vodila visoko nad morjem, a še dovolj nizko, da smo sneg opazovali le na primerni razdalji. Kot že omenjeno, pa so ceste na vzhodnem delu otoka precej slabše kot na zahodnem – asfaltirana je le glavna cesta, vse ostale so makadamske in v trenutnem času zelo blatne. Ker pa do plaže, do katere sva imela namen priti, ni vodila nobena druga cesta, sva se vseeno odločila skreniti z glavne ceste in se spustiti proti morju po eni izmed makadamskih. Podlaga je sprva izgledala čisto ok, dokler kar naenkrat več ni bila niti malo ok. Cesto so namreč ravno prenavljali, zato se je makadam spremenil v zemljato glinenasto spolzko gmoto, na kateri je brlog hitro izgubljal oprijem. Rok je na prvem ovinku opazil, da kamperja ne more prav dobro usmerjati. Na tistem mestu se seveda nisva mogla ustaviti, saj je bil klanec prestrm, zato sva se ustavila kakšnih 10 metrov naprej, kjer se je teren malce položil. Najbrž je precej logično, da v takšnih primerih jaz zapaničarim veliko prej kot Rok, a se je tokrat situacija obrnila. Rok je postal kar živčen, kako bova po tem klancu sploh še kdaj prišla nazaj do ceste, jaz pa sem ga mirila, da naju brlog še nikoli ni razočaral. In imela sem prav! Na blatni cesti sva nekako obrnila, nato pa poizkusila s srečo. Na ovinku, kjer nam je prej začelo drseti, je tudi na poti navzgor malce obračalo gume, a brlog se ni dal. Vztrajno, počasi, a brez ustavljanja, je prilezel na vrh in s popolnoma blatnimi gumami zmagoslavno pogledoval proti morju. Bila sva srečna, da sva se izkopala iz najhujšega, a tudi živčna, saj se je bližala noč, midva pa nisva imela pojma, kje bomo prenočili. Na satelitski sliki sva pregledala celotno območje, ali do morja vodi kakšna asfaltirana cesta. Brez uspeha. Svoje iskanje sva zato malce razširila in jo našla 12 km stran. Ok, do tja bomo menda hitro prišli. Hja, ni bilo čisto tako. Tudi glavna asfaltirana cesta je bila polna lukenj, zato smo za teh 12 km potrebovali eno uro. Voziti smo namreč morali počasi, saj luknje niso bile zakrpane že vrsto let. Eno izmed njih so sicer celo »popravili« tako, da so vanjo zapičili 2m visok drog, ki pa ga niso nič svetlobno označili. Ali je ponoči huje, da se zaletiš v kovinski drog ali padeš v luknjo, je seveda stvar osebne presoje. Na cesti je bilo tudi ogromno tovornjakov, katerim sva se morala umikati. V trdi temi smo se naposled le spustili do ene izmed manjših vasi ob morju, ter se zadnji km počasi kobacali čez številne luže razritega makadama. Zadnjih nekaj m pred našim ciljem pa je cesta postala tako skalnata, da je tudi naš brlog ni mogel premagati. »Rok, ampak midva nisva bila zmenjena, da greva sem, ampak na drugo stran plaže!«. »Aja ups, sem se zmotil.« je odvrnil in spet smo se peljali po istem km makadama do začetka plaže, kjer je bilo parkirišče neke taverne (38.010391, 24.565487). Utrujena sva parkirala in upala, da naju nihče ne prežene. Nisva imela pojma, kje pravzaprav smo, zato sva bila zjutraj res ekstremno presenečena, ko sva odprla okno in pod seboj zagledala noro lepo plažo. Lastnika bližnje taverne sta nama z nasmehom na obrazu dovolila parkirati tik zraven njune hiše, saj sva le tako lahko bila obrnjena proti soncu in nagnila solarni panel. Dan smo preživeli ob raziskovanju vasice, kjer sva opazila, da je pred vsako hišo stal pick-up ali kakšno drugo 4x4 vozilo. Definitivno sva razumela, zakaj je temu tako. Zaradi napovedi slabega vremena pa sva naslednji dan sklenila, da se prebijeva nazaj v smeri Karistosa, saj se v hudem deževju ali celo snegu, res nisva želela še enkrat voziti po luknjastih cestah.

Naslednja lokacija sicer ni bila nič posebnega (37.964538, 24.477265), a je bila v bližini prekrasna makadamska pot nad morjem. Le-ta vodi od najinega prenočišča ob celotni jugovzhodni obali do številnih zalivov in plaž. Mi smo si jo sicer ogledali le peš, saj nam je potep spet prekrižalo slabo vreme. V lepšem suhem vremenu, ko ne bi bilo nevarnosti razmočenih cest, bi lahko nekje na sredini te poti ostala tudi več tednov. A žal je bila vremenska napoved res slaba – zamedel naj nas bi sneg. To se nama je zdelo sicer precej neverjetno, a sva vseeno raje pohitela nazaj do Nea Stire, saj je na tistem delu cesta vodila tudi 400m nad morjem.

Ko sva zjutraj v Nea Stiri odprla okno, pa naju je čakalo presenečenje – vse naokoli je bilo pobeljeno. Ojoj, midva pa imava letne gume. Kaj zdaj? Ni druge kot, da počakava konec snežnega meteža. Na srečo se je že popoldne razjasnilo, zato sva čez sneženo pokrajino, a kopne ceste, pohitela proti vasici Eretria.

Sneg Potujoči brlog

Parkirala sva na luštnem polotočku (38.383612, 23.800233) in upala, da snega več ne bo. A žal se je najinima telefonoma spet zmešalo. Civilna zaščita je tokrat opozarjala na prihajajočo nevarnost snega. Posledično je bilo naslednje jutro okno v spalnici nenavadno težko, saj se je na njem nabralo kar nekaj snega. Zunaj je bil pravi snežni metež. Če ne bi imela pogleda direktno na morje, bi bila prepričana, da smo nekje v Alpah. Tako nam ni preostalo drugega, kot da ostanemo na mestu dokler se sneg ne stopi. Snežinke so sicer poplesavale cel dan, kar je Šnofko še posebej osrečilo. Sneg na plaži? Kaj bi lahko bilo še lepšega?! Njeno veselje pa ni trajalo zelo dolgo, saj smo se že naslednji dan zbudili v lepo sončno jutro. Ceste so bile večinoma kopne, zato sva sklenila, da pred novo pošiljko pobegneva z otoka.

Med vožnjo sva zares uživala, saj zasneženih plaž in palm ter obalnih mest skritih pod belo odejo ne vidiš prav pogosto. Kmalu pa je vožnja postala manj prijetna, saj je ponovno začelo snežiti. Sneg se sicer cest še ni prijemal, zato sva sklenila, da pot nadaljujeva, dokler bodo razmere to dopuščale. Mimo naju so se peljali bagri, ki so plužili stranske ceste, prebivalci so kidali sneg z motikami, smetišnicami in vrtnimi lopatami, vse restavracije in šole pa si bile zaprte.

Kmalu po odhodu z otoka pa naju je na krožišču ustavila policija. »Če nimata verig, na avtocesto proti Atenam ne smeta.« Na GPS-u sva res prijaznemu policaju pokazala, da nimava namena iti na avtocesto, temveč slediti cesti ob morju proti jugu. Z najino potjo se je strinjal, ko pa mu Rok pokazal še oznako M+S (mud + snow) na najinim gumah, pa je sploh postal zelo zadovoljen: »S temi gumami lahko gresta kamorkoli želita!«. Čeprav naju je brlog rešil že iz marsikatere zagate, se sicer s tem ne bi preveč strinjala, a policaju seveda ne bova nasprotovala.


Tako se je naš potep po Evii zaključil, sneg pa sva v prihodnjih dneh opazovala le še med vožnjo po višjih predelih. Vreme nama je preprečilo, da bi bolje raziskala vzhodni del otoka, a imava zdaj razlog, da se na Evio še vrnemo.


Še nekaj slik snežne pravljice (slike niso posnete na Evii)...



Pa se slišimo prihodnjič...