Spreminjajoči se načrti

Oh, kje naj sploh začnem? Imela sva približno 8769 planov, pa so se vseeno vsi večkrat dnevno uspeli spremeniti. Zakaj? Ja saj verjetno ni potrebno še tukaj posebej poudarjati, da je vsak teden korona spet drastično bolj grozna. Najin prvotni plan je bil prečesati Dansko, iti na Švedsko in raziskati celotni del do Stockholma in nato počasi priti na Norveško. Seveda pa je vmes spet posegla najina ne najljubša prijateljica korona. Že ko sva bila na Danskem, so vsak dan deževale prave grožnje, da se situacija zaostruje po celotni Evropi. Zato sva (kot sva že zapisala prejšnji teden) hitro odpeljala na Švedsko in naredila 2 plana: prvi je bil oditi po hitrem postopku mimo jezera Vättern direktno do Stockholma, nato pa nazaj proti zahodu mimo jezera Vänern do obale, kjer bi se ob obali napotila na Norveško; drugi plan pa je bil, da bi šla do Goteborga, se mimo jezera Vättern zapeljala do Stockholma in nato direktno na Norveško. Oba plana sva posredovala znanki s Švedske, ki pa nama je predlagala tretjega, in sicer preko Goteborga mimo jezera Vänern do Stockholma in od tam na Norveško. Tako sva se kljub povišanju okužb v Sloveniji in grožnji, da bomo kmalu postali oranžni (to pomeni, da midva na Norveško ne bi mogla priti brez obvezne karantene), odločila za tretji plan. Vzela sva v zakup, da bova morala zelo hiteti in prevoziti ogromno kilometrov, a res sva si želela videti Stockholm. Tako sva v mestu Helsingør v trajektni luki naredila (brezplačni) hitri test in se z 20-minutnim trajektom zapeljala na Švedsko v mesto Helsingborg. Za smešno anekdoto lahko dodam, da sva na trajektu prvič po 9 mesecih slišala naše južne sosede kako kupujejo gore alkohola, saj je na trajektu duty free trgovina. Stavkom »koji viski je bolji« in »nema veze, samo uzmi i idemo na posao« sva se kar nasmejala. No ja, po sproščeni vožnji, ki naju je sicer kar udarila po žepu (115€), sva prispela na Švedsko, kjer nihče ni preveril ne testov, ne dokumentov. Tako smo hitro odbrzeli ob obali proti Goteborgu, kjer smo v bližini tudi prespali (57.332368, 12.153391).

Naslednji dan je bil tako najin plan oditi v Goteborg. Česar na Švedskem res nisva pričakovala, so vlomi v avtodome. Dejansko nisva našla niti enega parkirišča v celotnem mestu, kjer niso komu že vlomili. Zato sva se odločila, da pustiva brlog izven mesta in se v center odpeljeva s kolesom. Kaj kmalu pa se je tudi ta plan porušil. Ko smo prispeli na parkirišče blizu jezera Stora Delsjön (57.696181, 12.053606), sva ugotovila, da je parkirišče res kar visoko, zato bi morala s kolesom narediti kar ogromno višinsko razliko. Poleg tega je bilo vreme res kislo in spet nisva vedela kaj narediti. V tistem trenutku pa je obema »počil film« in v en glas sva se odločila, da to hitenje nima nobenega smisla. Na vrat na nos prevoziti pol ogromne lepe skandinavske države, si ogledati praktično nič in biti ves čas živčen? Ne, res ni imelo smisla. Tako je najin plan, v katerega sva verjela še pred nekaj trenutki, spet padel v vodo. Odločila sva se namreč, da se odpeljemo ob obali direktno do Norveške in se morda nato kasneje namesto čez Finsko, vračamo proti jugu čez Švedsko. Podprlo naju je tudi vreme, ki se je kar naenkrat razjasnilo, zato smo odšli do bližnjega jezera na sproščujoč sprehod. Oh, pa še kako sproščujoč. Urejene poti, neverjetni zeleni odtenki dreves in modri odtenki jezera so dokazali, da sva na potovanju zato, da si ogledava stvari v miru, v njih uživava in ne podajava nikamor na vrat na nos. Ker v naravi neprimerljivo bolj uživava kot v velikih mestih, sva bila hvaležna, da smo popoldne preživeli ob jezeru, namesto v centru Goteborga.

Po sproščujočem sprehodu pa smo vseeno pot nadaljevali proti severu do ribiške vasice Kungshavn. Že pot do tja naju je pustila odprtih ust. Nešteto malih ribiških hišk pisanih barv naju je prepričalo, da sva se ustavila vsakih 100 metrov in naredila nešteto fotografij. Morda temu ne bi bilo tako, če bi vedela, da bo najino prenočišče v središču teh luškanih hišic. Parkirali smo namreč v manjšem pristanišču (58.356706, 11.273232), kjer je bilo že nekaj kamperjev. Vsi so imeli pred svojim potujočim domom mize in stole, na katerih so uživali ob pogledu na zadnje sončne žarke. Po klepetu s prijetnimi Švedi, sva tako uspela videti najlepši sončni zahod do sedaj. Spati v središču tako lepe vasi, je res prava redkost.

Naslednje jutro smo se zbudili v sončen, vroč dan. Sploh več nisva vedela kam naj se obrneva, saj je bilo povsod tako lepo. Seveda se je zato že zjutraj nabralo kar nekaj slik. Po zajtrku smo se nato odpravili naprej, do vasice Smögen, ki pa je definitivno najlepša vas, kar sva jih obiskala do sedaj. Ja, vse tiste bele španske in pisane nizozemske vasice prekaša. Na žalost se tega zaveda ogromno ljudi in je bilo iskanje praznega prostora za parkiranje našega brloga kar dolgotrajno. K sreči sva ga vseeno našla malo ven iz vasi, saj je le-ta res res vredna ogleda. Dejansko vse hiše in pisane ribiške hišice stojijo ob kanalu, ob katerem se lahko sprehodiš po lesenih poteh. Seveda ne manjka barov, prodajaln sladoleda, neskončno trgovinic z oblekami in podobno. Če pa temu dodaš še skoraj 30 stopinj, zelo hitro pozabiš, da si v eni izmed skandinavskih dežel. Definitivno priporočava, da si privoščite točen sladoled, saj je tako kremast, da bi ga lahko jedel za vedno. Po kakšni uri in pol sva tako vas zapustila in se odpravila do naslednje – vasi Fjällbacka. Le-ta je prav tako polna ribiških hišic, a naju ni tako impresionirala kot prve dve.

Tako se je naš ogled Švedske končal in končno smo vstopili na Norveško!! No ja, počasi, ni šlo ravno tako hitro. Norveška je namreč precej previdna kar se tiče korone, zato v državo brez 10-dnevne karantene lahko vstopijo le cepljeni potniki in necepljeni potniki, ki pa morajo prihajati iz zelenih držav. Ker je Slovenija hvala bogu ostala zelena in, ker je tudi Švedska zelena, sva v državo lahko vstopila. Najprej sva sicer čakala 45 min v koloni vozil, saj je kontrola na meji res striktna. Dolgočasila se sicer nisva, saj so nama iz vozila pred nama vztrajno mahali, dokler jim ni nesrečno zakuhal avto. S težkim srcem sva pot nadaljevala mimo njih do carinika, ki naju je vprašal od kod prihajava in preveril najino QR kodo, ki sva jo dobila po mailu. Največ 72 ur pred vstopom v državo, moraš namreč izpolniti spletno prijavo. Tukaj pa se je vse skupaj začelo. Najprej naju je carinik napotil do prve hišice (kontejnerja), kjer so naju usmerili kam morava zaviti, da narediva obvezni hitri test. Sledila sva navodilom in liniji stožcev čez celotno parkirišče do vojaka, ki naju je še enkrat povprašal po QR kodi. Nato naju je napotil do naslednjega kontejnerja, kjer so nama povedali, v katero izmed kolon se morava uvrstiti, da narediva hitri test. Kolona B je bila na srečo prazna, zato sva lahko zapeljala do novega kontejnerja, kjer sva v notranjosti spet povedala vse podatke in končno naredila test. Mislite, da so naju kar spustili v državo? Seveda ne, z brlogom sva se morala pomakniti v kolono kakšnih 50 metrov naprej, kjer sva čakala 20 minut na negativne rezultate. Šele takrat nama je Norvežan z dvignjenim palcem nakazal, da sedaj pa lahko končno začneva svojo dogodivščino. Moram dodati, da so bili vsi zelo prijazni, zato 1 h in 15 min dolg prehod meje ni bil tako strašljiv kot je morda slišati. Je pa definitivno dokaz, da so Norvežani narod pravil.

Juhej, končno smo na Norveškem, v državi, ki sva jo komaj čakala!!! Ogroooomno slik sva že in še bova objavila na najini FB strani in IG profilu, več njihovih opisov pa sledi prihodnji teden. Držite pesti, da nama vreme ne pokvari navdušenja 😀.

Pa se slišimo prihodnjič…