Svaneti | 4 dnevni treking od Mestie do Ushgulija
Ojla! Zadnja dva tedna sta bila res zelo aktivna. Kot sva že povedala, se nam je v Batumiju pridružil moj oče, skupaj pa smo v dveh dneh pripotovali do Mestie – glavnega mesta regije Svaneti. Pot od mesta Zugdidi do Mestie bi morala po napovedih Google Zemljevidov trajati približno 2 uri in pol, mi pa smo porabili kar 4. Čeprav je večinoma asfaltirana, pa je na mestih zelo luknjasta, včasih je kak del manjka, gnečo pa pogosto delajo tudi krave. Še vedno je normalno prevozna, a seveda malce bolj počasi. Mi smo v bistvu zares uživali, saj je z vsakim km postajala lepša. Počasi so se izza hribov začeli kazati zasneženi vrhovi 3 in 4-tisočakov, ki so nas že takoj navdušili. Tako smo nekaj časa porabili tudi za foto postanke in na splošno občudovanja prvih utrinkov visokega Kavkaza. Tako smo se že takoj po prihodu v Mestio odpeljali do bližnje gondole in se z njo dvignili na greben, od koder je bil prekrasen na vse strani. A malo več o tem in o drugih dnevnih pohodih naslednji teden. Prehodili smo namreč ogromno, zato bom raje tokrat opisala le 4 dnevni pohod iz Mestie do Ushgulija, saj bi bilo vsega skupaj čisto preveč.
Od Mestie do Ushgulija
➡ 57 km
⬆ 2400 m
⬇ 1800 m
⏱ 22 h (brez postankov)
1. dan: Mestia – Zhabeshi
➡ 14 km
⬆ 500 m
⬇ 300 m
⏱ 5 h (brez postankov)
Naša pot se je začela na glavnem trgu v Mestii pred policijsko postajo. Najprej smo imeli namen pustiti Potujoči brlog v kampu, kjer smo predvidevali, da bo na varnem, a smo na koncu prišli do zaključka, da je tudi na glavnem trgu pod budnim nadzorom policistov. Tako smo v nahrbtnike napakirali vso kamping opremo vključno s šotorom in hrano za 4 dni, si jih oprtali na ramena (moj je tehtal 13,5 kg, Rokov 19 kg in očijev 22 kg) ter se še v sončnem vremenu odpravili novim dogodivščinam naproti.
Po začetnem izgubljanju v Mestii in postanku v luksuznem hotelu, kjer smo prosili za trdo milo (ki smo ga seveda pozabili kupiti), smo se kmalu podali čez bližnji greben. Pogled na Mestio je bil prekrasen, vse dokler neba niso prekrili oblaki. Ko smo prišli že skoraj na vrh prelaza (malce višje od 1900 mnv) nas je presenetila krakotrajna ploha. Ker smo bili v gozdu, smo pod drevesi napeli manjšo cerado, ki je bila v resnici namenjena za podlogo za na tla, in počakali, da je dež prenehal. V oblačnem in občasno sončnem vremenu smo prek prelaza pot nadaljevali v naslednjo dolino, v kateri smo se sprehodili čez številne travnike in stare vasice. Le-te sestavljajo kamnite hiše z obrambnimi stolpi, ulice pa so običajno precej blatne in polne pujskov, krav in potepuških psov. Slednjih smo se na začetku kar bali, saj jih je veliko na Šnofko grdo lajalo. Ker so to tisti pravi ovčarji, ki te z ogromno glavo lahko v sekundi raztrgajo, smo imeli za krizne situacije s seboj solzivec proti psom. Na srečo nam ga nikoli ni bilo potrebno uporabiti, saj se je večina prestrašila že tolka ob tla s pohodniškimi palicami. Kljub temu so nam bile vasi res zelo zanimive, saj smo se počutili, kot da smo se vrnili nazaj v čas.
Malce pred vasjo Zhabeshi smo nato našli lep prostor ob reki (koordinate), postavili šotor in napeli cerado, saj je spet začelo kapljati. Ko je ploha minila, smo skuhali govejo juho in makarone, ki so nas napolnili z energijo. Želeli smo zakuriti tudi ogenj, a ker je bilo vse preveč vlažno, smo se raje malce bolj zgodaj odpravili spat. Šotor, ki smo ga imeli s seboj, je sicer primeren za 3 osebe, zato smo imeli namen v njem spati vsi trije skupaj z nahrbtniki, Šnofka pa bi bila sama v predprostoru. Žal je v prvih 3 sekundah ugotovila, kako iz šotora pobegniti, zato smo jo premestili kar v notranjost k našim nogam in se stiskali vsi 4 skupaj z nahrbtniki. Glede na to, da smo bili vsako noč kar precej utrujeni, nam je bilo prav super.
2. dan: Zhabeshi – Adishi
➡ 13 km
⬆ 950 m
⬇ 400 m
⏱ 6,5 h (brez postankov)
Naslednje jutro smo se zbudili okrog 6.30, v delno sončnem vremenu pozajtrkovali, pospravil naš kamp in se odpravili proti vasi Zhabeshi. Po blatnih ulicah smo nato pot nadaljevali na greben nad vasjo, ki se je v deževnem vremenu kar vlekel. Nase smo namreč morali povezniti palerine, v katerih smo se v več kot 2 urnem vzponu kar prepotili.
Ko smo prispeli do smučišča, ki se nahaja na vrhu grebena, smo se odločili nekaj pomalcati v lepi leseni koči. Naročili smo 3 gruzijske jedi, ki so bile zares odlične. Popili smo tudi topel čaj, pocrkljali majhnega mucka, ki nam je družbo delal kar na mizi, ter posušili prepotene obleke ob vročem kaminu.
Po precej dolgem postanku smo se nato kar malce s težkim srcem od koče poslovili ter se povzpeli na najvišjo točko tistega dne (malce manj od 2500 mnv). Od tod je bil kljub oblačnemu in še vedno malce deževnemu vremenu lep razgled na doline pod nami in vrhove nad nami. Sledil je zelo dolg in kar malce mučen spust do vasi Adishi, kjer smo v bližini tudi prenočili. Pot je bila namreč res zelo blatna, zato bi jo brez nepremočljivih visokih pohodniških čevljev in pohodniških palic kar težko premagali. Vsakič, ko smo mislili, da se je blato končno končalo, se je začelo ponovno. Tak teren nas je spremljal tudi skozi vas Adishi, ki nam je bila od vseh še najbolj všeč. Nekako je skrita v prekrasni dolini Adishi, poleg tega pa se nam je tu priključil prikupen potepuški pes, ki nas je spremljal do Ushgulija, a o njem malce kasneje.
Kot že rečeno smo v bližini Adishija postavili šotor (koordinate), spet skuhali večerjo in jo pojedli s prekrasnim razgledom na staro vas. Izza oblakov je celo pokukalo sonce, zato je bil sončni zahod res nepozaben. Po večerji smo se kar hitro odpravili spat, saj je postajalo mrzlo. Šotor smo namreč postavili okrog 2100 m nad morjem, zato je tempratura padla na dobrih 5 stopinj. Kljub toplim oblačilom in debelim spalnim vrečam nas je še vedno malce hladilo, a so nas že zjutraj pogreli prvi sončni žarki.
3. dan: Adishi – Iprari
➡ 17 km
⬆ 500 m
⬇ 750 m
⏱ 6 h (brez postankov)
Po deževnem dnevu in mrzli noči smo se sončnega vremena res zelo razveselili. Spet smo pozajtrkovali, v družbi krav pospravili kamp in se po dolini Adishi podali skoraj do vznožja ledenika Adishi. Do tja je bil teren skoraj popolnoma ravninski, razgledi pa neverjetni. Glede na to, da tukaj kar veliko dežuje, je celotna pokrajina res zelo zelena. Pogled na s travo poraščene hribe, s katerih strmo pritečejo gorski potoki, je bil prav dih jemajoč.
No, tako smo dobre volje prispeli do največje ovire v vseh 4 dneh – prečkanje reke, ki priteče direktno z ledenika. Ker je kar deroča in globoka, je prečkanje kar zanimivo. Podvig lahko opraviš bos z zavihanimi hlačami nad koleni ali pa na konju. Na nabrežju je namreč ogromno domačinov s svojimi štirinožnimi živalmi, ki vam lahko v zameno za 10 GEL (približno 3,5€ – ceno smo prebrali v Lonely Planetu) prečkanje precej olajšajo. Mi o tej opciji nismo niti razmišljali, saj se nam je zdelo, da jo lahko premagamo sami, poleg tega pa smo morali na drugo stran spraviti tudi Šnofko. Tako se je na drug breg najprej podal Rok s svojim nahrbtnikom, ga tam odložil in se vrnil nazaj k Šnofki. Prečkanje sva nato opravila midva z očijem, Rok pa je na koncu Šnofko kar dvignil pod roko in jo odnesel na nasprotni breg. Voda je bila namreč pregloboka in preveč deroča, da bi jo lahko (ali želela) preplavati sama. Precej logično so nam noge skoraj zmrznile, saj voda najbrž ni imela kaj dosti več od 0 stopinj. A brez skrbi, že kmalu smo si jih ogreli med vzpenjanjem na prelaz Chkhunderi, ki je najvišja točka celotne poti (2721 mnv).
Pot na vrh prelaza je bila s težkimi nahrbtniki in pripekajočim soncem kar naporna, a vredna vsakega koraka. Vsak meter višje se je namreč lepše videlo celotno ustje ledenika, ki nas je zares impresioniralo. Čeprav smo vsi že videli kar nekaj ledenikov v življenju, pa na tako velikega res še nismo naleteli. Žalostno pri tem je sicer bilo, da so bili poki ledu zelo pogosti, videli pa smo tudi kar nekaj plazov. Tudi tukajšnje gmote ledu se tako vztrajno talijo.
Po lepi poti smo tako prispeli na vrh prelaza, od koder je bil razgled na doline in hribe še lepši kot prej (če je to sploh mogoče). Midva z Rokom sva na gorilniku skuhala čaj, oči pa je odšel še malo višje fotografirati še dva ledenika. Čeprav je prišel skoraj na višino Triglava, je greben še vedno prekrivala gosta zelena trava. Ko se je vrnil, smo skupaj pomalicali sendviče ter se kmalu podali v naslednjo dolino.
Spust sicer ni bil preveč strm, a kar dolg. Ko se je teren na dnu doline položil, pa smo po ravnem pot nadaljevali po lepi široki poti do vasi Khalde in nato po makadamski cesti do vasi Iprari, kjer smo na lepem travniku postavili šotor (koordinate).
Rok je takoj začel kuhati večerjo, jaz pripravljati našo spalnico, oči pa je odšel v vas do bližnje hiše po 3 žlice. Prepričani smo namreč bili, da smo naše izgubili, saj jih v nahrbtnikih nismo našli. V zameno za možakarjevo prijaznost je kupil tudi 3 piva, ki so se nam po napornem dnevu zares prilegla. Tako smo po večerji, katero smo pojedli s svojimi žlicami, ki smo jih na koncu vseeno našli, posedali še nekaj časa pred šotorom, klepetali in uživali v lepem razgledu. Ko se je stemnilo, smo se spet vsi 4 spravili v šotor, pred njem pa nas je čuval kuža, ki se nam je pridružil dan prej v Adishiju. Mislili smo namreč, da smo ga pri prečkanju reke izgubili, a jo je neznano kako prečkal sam in se nam na poti na vrh prelaza spet pridružil.
4. dan: Iprari – Ushguli
➡ 13 km
⬆ 450 m
⬇ 350 m
⏱ 4,5 h (brez postankov)
Zadnje jutro smo se prebudili v oblačen dan, a je že zelo kmalu spet posijalo sonce. Zajtrk smo tako pojedli s pogledom na oblake, ki so se dvigali ob grebenih bližjih hribov in ustvarili magično panoramo.
Najprej smo se spustili do vasi Iprari, kjer smo v izviru natočili vodo, ter se nato spustili proti dnu doline, kjer so nas v vasi nalajali številni nepreveč prijazni psi. Ker sta dva velika ovčarja besno tekla za našim novim kužkom (ki smo ga poimenovali kar Adishi), sva z očijem že skoraj uporabili solzilec, a sta na srečo dovolj kmalu obupala. Po cesti smo se skozi vasi sprehodili do naslednjega zaselka, kjer smo se odcepili na manjšo stezo, ki nas je vodila čez številne travnike.
Ker so bili za nami že 3 naporni dnevi in ker naši nahrbtniki niso postali ekstremno lažji, smo ob vzponih že kar malce sopihali. Tako smo naredili malce več postankov, medtem pa si ogledovali poraščene vrhove in dolino, po kateri vodi tudi makadamska cesta do vasi Ushguli. Čeprav smo bili že kar utrujeni, nam je sonce vseeno narisalo nasmeh na obraz, vsak naslednji km pa smo postajali bolj evforični. Tako smo po številnih manjših vzponih in spustih prišli nazaj na cesto, po kateri smo se sprehodili do vasi Ushguli.
No, vas Ushguli v resnici ni le ena vas, temveč jo sestavlja več manjših vasic. Nekaj časa je slovela kot najvišja stalno naseljena vas v Evropi (2100 mnv), a se je to pred nekaj leti spremenilo, ko je v neki drugi gruzijski gorski vasi nek možakar preživel celo leto. Vseeno pa Ushguli slovi po številnih obrambnih stolpih, zaradi katerih je tudi napisan na seznam Unescove svetovne dediščine, ter številnih 4 in celo 5-tisočakih, ki se nahajajo v njegovi okolici. Iz vasi je namreč vidna tudi najvišja gruzijska gora Shkhara, ki meri preko 5000 m. Koliko natančno je težko reči, saj so podatki zelo različni, razlikujejo pa se celo za 150 m.
Mi smo se najprej sprehodili skozi spodnjo vas, ki nas je še bolj navdušila od preostalih. Res je, da so si vse stare vasi med seboj zelo podobne, a je Ushguli vseeno nekaj posebnega. Ob reki smo nato pot nadaljevali do središča vasi, kjer je ogromno guesthousov, barov, restavracij in hotelov. Za razliko od ostalih zaselkov je Ushguli res zelo turističen, a moramo priznati, da z dobrim razlogom. Tudi mi smo po dolgih 4 dneh komaj čakali, da se usedemo na teraso lokalne restavracije, nazdravimo z mrzlim pivom in pojemo čimveč gruzijskih dobrot. Med sproščujočim sončenjem pa se je za nekaj minut izza oblakov prikazal celo najvišji gruzijski vrh, ki je celotnemu trekingu dodal končno piko na i. Srečni in utrujeni smo na terasi uživali kar celotno popoldne. Nahranili smo tudi Adishija, kateri je 2 pasji konzervi kar pogoltnil. Čeprav ga med pohodom nismo hranili, nam je sledil do restavracije in kasneje kljub ostankom hrane ostalih gostov tudi do našega prevoza nazaj v Mestio.
Popoldne je minilo tako hitro, da smo prevoz do izhodišča začeli iskati kar pozno. Minibusi so že nehali voziti, številni taxiji (marshrutke) (večinoma visoki Mitshubishi Delicia) pa so se iz Mestie že vrnili. Ker se nam je zdel prvi ponujen prevoz za 180 GEL (dobrih 60€) za dobrih 40 km noro drag, smo ga zavrnili in na mostu, od koder jih večina odpelje, čakali na ugodnejšo ponudbo. No, tega vam ne priporočam. Če bi bilo jutro, bi se nižanje cene in čakanje novega voznika definitivno splačalo, a je bila zvečer to precej nepremišljena odločitev. Ob tej uri namreč nihče ni želel spustiti cene, vsi pa so bili med seboj dobro povezani. Tako smo na koncu obupali in pristali na še višjo ceno kot je bila začetna 200 GEL (70€). Ker je bilo že pozno, mi pa utrujeni, druge izbire nismo imeli. Nahrbtnike smo zložili v star popolnoma razpadajoč kombi, se poslovili od Adishija, ki je še vedno pridno čakal ob nas, in se odpeljali proti Mestii.
Tukaj pa se je začelo kar manjše mučenje. Prvič zato, ker je seveda voznik želel pot čimhitreje opraviti, kar je pomenilo divjanje čez številne luknje in pospeševanje na ovinkih. Cesta je v prvem delu namreč kar slaba, zato smo na stolih poskakovali skoraj do stropa, Rok pa je enkrat z njega celo zdrsnil kakšen meter naprej (varnostnih pasov seveda ni bilo). A vse skupaj še ne bi tako težko preživeli, če ne bi čez zadnje okno opazovali Adishija, ki je kar nekaj km tekel za kombijem. Obema z Rokom so ob pogledu nanj po licih tekle debele solze, zato smo taksista prepričali, da kombi ustavi, kužku pa smo nastavili konzervo hrane, da ne bi več tekel za nami. A glej ga zlomka, že čez nekaj sekund se nam je spet pridružil in dirjal za našimi kolesi. Z Rokom sva se takrat odločila, da ga preprosto vzamemo s seboj in tako taksista še enkrat prepričala, da ustavi kombi. A na žalost nato niti Adishi niti taksist nad najino idejo nista bila navdušena. Voznik je ponavljal »problem, problem«, Adishi pa v kombi ni želel skočiti. Tako smo ga žal morala pustiti na cesti in ga že kmalu izgubili iz oči, saj se je preprosto utrudil. Bilo nama je zelo hudo, zato sva naslednji dan objavila njegovo sliko v več skupinah na Facebooku in ljudi pozvala, naj nama sporočijo, če ga kje zagledajo. Čeprav je bil odziv ogromen, pa do sedaj še nisva dobila sporočila, da bi ga kdo videl. Nekako še vedno upava, da se bo kje pojavil, čeprav je možnost skoraj nična.
Tako se je naš 4 dnevni treking po Kavkazu končal. V naslednjih dneh smo doživeli še veliko lepega, a kot že rečeno, o tem napišem kaj več prihodnjič. Moram reči, da smo kar ponosni, da smo pot prehodili, sploh ker smo vso opremo nosili s seboj. Lahko bi spali tudi v številnih guesthousih, a o tem nismo niti razmišljali. Cene le-teh se namreč gibljejo okrog 30€ / osebo (brez vključene hrane), poleg tega pa niti nismo vedeli ali sprejemajo pse. Takšnega načina prenočevanja se sicer poslužuje večina pohodnikov. S šotorom nismo srečali nikogar. Kar nas je pa še posebej čudilo, pa je bilo, da smo kljub večjim in težjim nahrbtnikom v primerjavi z ostalimi, vzpone premagovali hitreje. Kar nekaj jih je bilo tudi povsem neprimerno obutih in oblečenih. Kampiranje je bilo tako sicer bolj naporno, a je vsak jutranji pogled iz šotora odtehtal potenje pod težkimi nahrbtniki. Ker je imel največji nahrbtnik, je največ hrane nosil moj 56-letni oče, ki je pot brez problema premagal. Mu je za čestitati, kajne? Pohod nam bo ostal v zares lepem spominu, vam pa upajmo, da bodo dan polepšale že same fotografije.
Pa se slišimo prihodnjič…
