Search
  • Potujoči brlog

Top 5 znamenitosti prvih 2 tednov

Saj veste kako je najin blog ponavadi izgledal, kajne? Najlepša znamenitost, ki sva jo videla v tistem tednu. No ja, na Norveškem je teh malo morje, zato jih tokrat objavljava malo več. Pa še te sva dolgo časa izbirala, saj bi bil sicer seznam enostavno predolg. Upam, da zdržite z nama do konca objave! 😃


Uporabne informacije


Najprej bi rada z vami delila nekaj uporabnih informacij, ki vam na potovanju po Norveškem znajo priti še kako prav. Midva sva se na začetku malo lovila, zato bi vam res rada olajšala par stvari:

  • Plačevanje cestnin prek spletne strani autopass. Norveška je polna mostov, tunelov, podvodnih tunelov in trajektov, čemur se na potovanju po zahodni obali žal ne moreš izogniti. Vse našteto pa se plačuje na zanimiv način. Preden prispete, je super, če svoje vozilo vpišete na spletno stran autopass, kjer morate navesti, v kateri euro razred spada vaše vozilo (se pravi koliko onesnažujete okolje). Sistem na Norveškem namreč je, da fizično ne plačujete ničesar. Povsod imajo kamere, ki odčitajo vašo registrsko tablico in vam računajo cestnino/trajekt ali karkoli že glede na to kakšno je vaše vozilo in koliko onesnažujete okolje. Izpolnitev obrazca na omenjeni spletni strani sicer ni obvezna, vendar se vam izplača, če imate npr. električni avto, saj vam tako ni potrebno plačati nobenih cestnin. Če obrazca ne izpolnite, vam bodo enostavno obračunali najvišjo cestnino, kar ni tako hudo, če imate starejši kamper, račun pa vam bodo v roku 3 mesecev poslali na dom (ja, tudi v tujino). Če pa obrazec izpolnite, pa lahko vse skupaj plačujete sproti prek spletne strani.

  • Nafta in bencin sta draga. To najbrž ni nobena skrivnost. Trenutno se cene gibljejo nekje med 1,45€ in 1,75€, zato je najbolje, da »odžejate« svoj kamper, ko se peljete mimo bencinske črpalke z nizko ceno, tudi če le-ta ni še zelo žejen. V principu naj bi bilo gorivo cenejše v nedeljo popoldne in ponedeljek dopoldne, saj takrat bencinske črpalke prilagajajo ceno in tekmujejo z ostalimi, da bi ponudile čimcenejše gorivo. Kljub temu pa se, kot že rečeno, cene goriva cel teden med črpalkami zelo razlikujejo.

  • Najcenejše trgovine so Kiwi, Coop ali Rema 1000. Tudi hrana je kar draga, zato se spet splača ustaviti v trgovinah, kjer so cene malce nižje. Vseeno je dražje kot pri nas, a če kupiš njihove znamke, ni tako hudo drago.

  • Ribolov v slani vodi je brezplačen in dovoljen. To pomeni, da ne potrebujete nobenih dovolilnic, le ribiško palico in malce sreče. Ampak res malce, saj sva midva v eni uri uspela ujeti tri ribe, pa sva dan prej prvič v roki držala ribiško palico. Rib je namreč (predvsem na severu) zelo veliko.

  • Divje kampiranje je dovoljeno. Midva sva sicer divje kampirala že zadnjih 9 mesecev v vseh državah do sedaj, pa nisva imela nikjer problemov, zato je to bolj namenjeno tistim, ki vseeno raje kdaj zavijejo v kamp. Tukaj vas res sigurno ne bodo preganjali, če boste le postavili svoj šotor ali parkirali svoj kamper dovolj daleč od hiš.

Mislim, da sem povzela vse najbolj pomembne informacije, če pa sem kaj pozabila, pa nama seveda lahko kadarkoli pišete 😊. Zdaj pa k pravim zanimivostim!


Heddal Stavkirke


Najbrž ste že vsi videli kakšno slikco teh čudovitih norveških cerkvic, ki zgledajo kot iz kakšne pravljice. Midva sva se jih res veselila, zato sva kar hitro obiskala eno izmed njih, ki pa je celo največja na Norveškem! Zgrajena je bila okrog leta 1250 in z dolžino 25m in širino 17m navduši vsakogar. Narejena je iz lesa, v celoti pa je premazana s smolo, ki jo ščiti pred vremenskimi vplivi. To daje norveškim cerkvam, katerih je bilo nekoč okrog 1000, zdaj pa jih je ohranjenih le 28, poseben vonj, ki si ga boste sigurno zapomnili. Tudi notranjost cerkve je zelo zanimiva, vanjo pa lahko sedaj vstopite le skozi glavni vhod. Včasih so sicer uporabljali kar 4 (te so vidni tudi sedaj) – zahodni vhod je služil za razne procesije in krščenje otrok, južni je bil namenjen moškim, severni ženskam in vzhodni duhovščini. Vsi vhodi so okrašeni z raznimi lesenimi skulpturami in freskami, ki imajo različne pomene. Če vas zgodovina te cerkve zelo zanima, lahko kupite karto za voden ogled, kjer vam bodo vse na dolgo in široko razložili. Midva se zanj nisva odločila, zato sva za vstopnico plačala 6€, s katero bi si lahko ogledala tudi bližnji senik in še nekaj ostalih zanimivosti. Zaradi hude vročine (ja, tudi to je na Norveškem mogoče), sva si ogledala le cerkev in pokopališče okoli nje.

Heddal Stavkirke cerkev Potujoči brlog

Kjeragbolten


➡ 5 km (v eno smer; 7,5km, če pričnete pri zastonj parkirišču)

⬆ 600m (800m, če pričnete pri zastonj parkirišču)

⏱ 2h do vrha


S Šnofko smo se podali na dnevni pohod na Kjerag, ki leži na vzhodu fjorda Lysefjord. To je spet ena izmed znamenitosti, ki je zaradi Instagrama in ostalih socialnih omrežij postala tako popularna, da na to najvišjo goro omenjenega fjorda zlezejo praktično vsi, ki obiščejo Norveško, čeprav pot morda ni ravno najprimernejša za vsakogar. Pohod sicer ni tako popularen zaradi samega vrha Kjerag, temveč zaradi ukleščene skale Kjeragbolten, ki visi 900m nad samim fjordom. Vsak, ki pride do vrha, si seveda želi fotografije kako ponosno stoji na okrogli skali, a verjamite, da marsikdo ostane brez nje. Preden izdam ali sva se midva povzpela nanjo ali ne, naj povem nekaj o sami poti.


Parkirate lahko na parkirišču pri izhodišču poti (59.0457, 6.65065), vendar boste za dnevno parkiranje plačali 300NOK (30€). Midva bi parkirnino še mogoče plačala, če bi lahko tam tudi prenočila, vendar je to žal prepovedano. Zato se nama je ta cena zdela pretirana in smo do izhodišča kar lepo pripešačili iz 2,5km oddaljenega parkirišča, kjer smo tudi prespali (59.028484, 6.660233). Res sicer je, da smo zato naredili 200m višinske razlike več.


Naš dan se je tako pričel ob 5.20, ko smo štartali iz našega brloga. Sonce je ravno vzhajalo, midva pa sva bila polna pričakovanj, saj je bilo to naše prvo pohajkovanje na Norveškem. Do izhodišča smo rabili približno 30 min, nato pa se je začelo zares. Sama pot je nekako sestavljena iz 3 daljših vzponov, med njimi pa 2 spustov. Pot se torej že takoj na izhodišču začne strmo dvigati ob jeklenici, s katero si lahko malce pomagaš pri hoji po čisto gladkih skalah. Da se ne boste preveč ustrašililahko hodite tudi brez pomoči jeklenice, vendar marsikdaj pomaga, če se je treba dvigniti na kakšno skalo. Prvi vzpon je tako dolg približno 1km z 170m vzpona, zato se ne zaženite preveč. Ko je prvega dela konec, se pot za nekaj časa položi, nato pa spusti v dolino, kjer je tudi eno izmed jezer. Po dolini se sprehodimo in spet nas čaka nov vzpon, ki je še malce strmejši od prvega, vendar je krajši. Tako že kmalu prispemo do kamnitega bivaka, ki prav paše v to okolje. Ko se od njega poslovimo, pa se počasi približamo tretjemo delu, ki je najdaljši, vendar le začetni del vodi ob jeklenicah, nato pa je dovolj položno, da se dvigamo počasneje. Že z začetka tretjega dela imamo prekrasen pogled na fjord in vso dolino levo od nas. Ob vzhajajočem soncu vam obljubljam, da boste kar stali in občudovali svet okrog sebe. Zadnja 2 km prehodimo po ravninskem vrhu klifa in že prispemo do vrha Kjerag. Le-ta ni nič posebnega, zato nadaljujemo še kakšnih 300m, kjer po dolinici mimo slapu prispemo do znamenite skale. Sva nanjo hitro skočila tudi midva?

Ja, plan je bil tak. No, vsaj moj plan je bil tak, saj sem bila prepričana, da bo to neverjetno enostavna naloga, saj sem videla toliko slik ljudi fotografiranih na tej skali, da se mi je zdelo čisto nemogoče, da mi ta podvig ne bi uspel. Tako sem Roku hitro potisnila v roke fotoaparat in mu rekla, da naj kar počaka tukaj, jaz pa šibam gor na skalo. Čez 20 sekund, ko sem prišla do tja, pa sem mu že mahala, da ne rabi čakat, ker ni osnovnih šans, da me spravi tja gor. Rok je bil tako nad mojo odločitvijo več kot navdušen, saj je bil sam trdno prepričan, da se na njej ne bo slikal in mu tudi moja ideja, da se jaz bom, ni bila preveč všeč. V glavnem, do nje sicer vodi res kratka potka, dolga mogoče 2 metra, ampak je to najbolj srhljiva potka kar sem jih kdaj videla. V Sloveniji bi bila definitivno zaprta, ker je res prepadna. Široka je mogoče pol metra, na njeni levi strani je prepad globok 900m, na desni pa ogromna skala, ki jo moraš nekako obviti, a na njej ni več jeklenice, ki je nekoč bila. Torej se ne moreš ničesar prijeti razen gole skale in ene male zanke, skozi katero je bila napeljana jeklenica. In ne, ograje ni! Tudi velikost same površine skale je drugačna kot sem si jo jaz predstavljala. V enem blogu sem namreč prebrala, da je v resnici skala zelo velika in, da njej ni noben problem stati. Hm, ja, skala vseeno na vrhu ni ravna, ampak zelo ukrivljena, zato stojiš na precej majhnem delu. V glavnem, res ni tako enostavno kot izgleda. Tako sva bila oba odločena, da fotografije pač ne bova imela. Brez kakršnegakoli pomisleka pa je na skalo stopil neki možakar, ki ga je Rok fotografiral. Ker mu slika ni bila čisto všeč, je na skalo brez problema zlezel še enkrat. Ko pa se je ves nasmejan z nje vrnil in videl, da si jaz res želim gor, ampak da sama niti slučajno tja ne mislim it, me je prepričal, da mi bo pomagal. Sprva sem oklevala, saj sem precej neumno takoj pogledala navzdol, preden me je opozoril naj tega ne storim. Vseeno sem nekako sprejela izziv, saj je možakar šel prvi po potki do skale, se pred skalo ustavil in nato mene prijel za roke, da sem si do skale sploh upala. Rok je hitro naredil par slikc, nato pa sva se s Poljakom, hitro vrnila na varna tla. Ja, noge so se mi res tresle in ja, tale podvig je bil prvič in zadnjič v mojem življenju, pa čeprav z višino drugače nimam res nobenih težav. Sem pa res vesela, da mi je uspelo in hvaležna prijaznemu Poljaku za pomoč. S tem se seveda najin podvig ni končal, ker saj veste, moški ego ni pustil, da bi izziv opravila le ženska 😃. Rok je kar pritekel do mene, mi dal fotoaparat in se povzpel na skalo kot gazelica. Pametno ni pogledal dol in ni šel z mislimi »to je itak izi«, zato je bila njegova izkušnja precej manj zastrašujoča. Tako nezastrašujoča, da je po pomalcanem sendviču, na skalo stopil še drugič!

S tem se je najina adrenalinska izkušnja končala in pot sva nadaljevala nazaj proti Kjeragu ter nato levo proti robu klifa. Do tja se le odpravite, saj je razgled na fjord pod vami nepozaben. Tako smo se vrnili počasi nazaj proti brlogu, hoja navzdol pa se je kar vlekla, saj se je proti vrhu vlekla kolona ljudi. Nekateri so bili vidno izčrpani že na začetku, neprimerno obuti ali oblečeni. Zato vam res polagam na srce: če želite obiskati Kjerag, se na pot podajte res zgodaj zjutraj ali pozno popoldne, ko boste morda videli celo kakšnega izmed base jumperjev (to so tisti norci, ki se v posebnih oblekah mečejo z vrha klifa). Na pot se v glavnem ne odpravljajte na deževen dan, ker so skale res gladke in verjamem, da se mokre spremenijo v drsališče. Pot je sicer primerna tudi za psa, vendar le če je dobro vzgojen in vas uboga, ko mora za kak skok na skalo malce počakati.


Lysefjord


Naslednji dan po našem obisku Kjeraga, smo se odpeljali do fjorda, ki smo ga do sedaj opazovali le od zgoraj. O samem fjordu ne bi izgubljala preveč besed, bi pa vožnjo s trajektom definitivno priporočila prav vsem. Le-ta je namreč tudi neke vrste turistična ladjica, ki vam po zvočniku pove marsikatero zanimivost o samem fjordu. Med potjo si lahko na daleč ogledate najdaljše leseno stopnišče na svetu, ki ima kar 4.444 stopnic (po njih se lahko tudi povzpnete), po zvočnikih vam povedo marsikatero zanimivost o tamkajšnjih vaseh, občudujete pa lahko tjulnje, ki počivajo na nabrežju, skalo Kjeragbolten, na kateri ste morda še nekaj ur nazaj stali in znamenito ploščad Preikestolen, na katero pa se morda še mislite povzpeti. 2 urna vožnja vam bo minila kot bi mignil, saj so razgledi res fenomenalni. Midva sva bila kar žalostna, ko se je vožnja končala. Cena tega trajekta je sicer 125€, ne glede na to ali ste vozilo krajše od 6m ali pa kamper med 6 in 10m.

Preikestolen


➡ 4km (v eno smer)

⬆ 385m

⏱ 1,5 h do vrha


Kot sem že omenila, je Preikestolen znamenita 25 x 25 m velika ploščad, ki kot kakšen zob gleda ven iz klifa in tako leži več kot 600m nad zgoraj omenjenim fjordom. Ker je sam pohod do nje krajši in lažji kot na Kjerag, pričakujte še več ljudi.


Midva sva prespala 6km stran od izhodišča na postajališču ob cesti, kjer je poleg naju prespalo še kar nekaj kamperjev (59.0056, 6.07014). Vseeno pa sva se zbudila prva in se tudi prva odpeljala proti izhodišču (58.990222, 6.138119), kjer pa sva žal plačala 250NOK (slabih 25€) za dnevni parking. Tudi tukaj je namreč spanje prepovedano. Ker so ob cesti do tja na 20m table, da je parkiranje prepovedano, se plačilu parkirnine žal praktično ne moreš izogniti. No, kljub temu pa, da smo s Šnofko začeli naš dan spet za naše razmere zelo zgodaj – spet ob 5.20, nas je očitno kar nekaj ljudi že prehitelo. Na parkirišču je namreč bilo parkiranih že kar nekaj avtomobilov, na poti pa smo srečali kar veliko ljudi, ki so se ob tej uri z vrha že vračali. Ja, to je res turistična atrakcija, zato si nočem niti predstavljati kako je, če začneš hoditi šele ob 10ih.


Kot že omenjeno, je pot precej lažja kot na Kjerag. Večino časa vodi po borovem gozdu, po zelo urejeni poti po skalah, ki so jo baje urejale nepalske šerpe. Pot se malce dviga in spušča, le v srednjem delu se precej vzpne, kjer v bistvu po stopnicah iz skal naredimo največji del višinske razlike. V zadnjem delu se celo sprehodimo mimo dveh jezer, kjer lahko opazimo tudi kak šotor (veliko ljudi namreč tukaj bivakira in se do ploščadi odpravi ob sončnem vzhodu). Midva sva jih na celotni poti videla 6, medtem ko sva na Kjeragu videla le 2. Če se boste odločili za to opcijo, vseeno za seboj pospravite, saj na vrhu res ni prijetno iskati skale, ki ni polna wc papirja. V zadnjem delu poti se spet malce vzpnemo in že lahko stojimo na Preikestolnu. Razgled na fjord je podoben kot s Kjeraga, saj lahko vidiš res zelo daleč. Čeprav je obvezno narediti kakšno fotografijo z roba ploščadi, vseeno ne stopajte preveč po robu in ne skačite brezglavo, kot so to ob našem obisku počeli nekateri. Če želite ploščad videti tudi od zgoraj, se lahko odpravite po skalah malce višje, od koder je pogled še lepši. Midva sva bila na vrhu ob 7ih zjutraj, zato na ploščadi še ni bilo toliko ljudi. Z lepim razgledom sva pojedla sendvič, popila čaj in počasi smo že hodili nazaj proti dolini, iz katere se je spet vila kolona ljudi. Še veliko večja, kot na Kjerag, čeprav je bila ura še zgodnja.

Torej, če povzamem: če nimate veliko časa in se odločate med Kjeragom in Preikestolnom, bi midva verjetno izbrala Kjerag. Skala naju je namreč bolj navdušila, še bolj pa dejstvo, da je pot vseeno malce manj oblegana. Kljub temu pa v račun vzemite svojo kondicijo in vremenske razmere. Tudi Kjerag ni nek »bav bav«, ampak če ne hodite veliko in če so tla mokra, raje izberite Preikestolen. Kljub temu, da je pot po skalah, si predstavljam, da z malce previdnosti lahko pridete na vrh, medtem ko je pohod na Kjerag v slabem vremenu rinjenje z glavo skozi zid. V vsakem primeru sta nama bila oba zelo všeč, zato če imate čas, obiščite oba, vam sigurno ne bo žal!


Bergen


Norveška se sicer vrti predvsem okrog narave, a ima tudi nekaj lepih mest. Eno izmed njih je Bergen, ki je najbolj mokro mesto v Evropi. Ker nama zadnje čase vreme precej prizanaša (trkam na les), je bil tudi najin obisk Bergna poletno obarvan. V mesto smo prišli dopoldne in parkirali na parkirišču 10 min oddaljenem od starega dela mesta (60.391248, 5.313573). Nato smo se sprehodili do centra, kjer smo že takoj uzrli prelepe pisane hiške v predelu Bryggen. Midva sva hitro naredila nekaj slikc, potem pa smo že odhiteli na ribjo tržnico, ki je glavna zanimivost mesta. Verjamite, da ob pogledu na vse morske vrste, ki jih prodajajo, ne boste ostali ravnodušni. Če bi se mene vprašalo, bi odnesla domov čisto celo izložbo. Žal si čisto vsega nisva privoščila, sva pa na poti nazaj vzela 1kg klapavic, ki so bile odlično kosilo. Opazila sva tudi, da prodajajo enake ribe, kot sva jih midva že ujela. Cena le-teh je bila 20€ na kg, zato sva bila kar ponosna, da sva nekaj že uspela privarčevati. Po ogledu tržnice sva na klopci pojedla tipični velikanski cimetov kolaček, ki je bil izvrsten, nato pa smo se že odpravili v smer pisanih hišk. Dodati je treba, da smo Bergen obiskali v soboto, zato je bil celotni stari del mesta čisto poln ljudi. Hodit po norveškem mestu v kratkih hlačah, nastavljati se poletnemu soncu in nikjer ne videti nobene maske že 2 tedna, je res skoraj vse kar bi si človek lahko želel. No, po fotografiranju Bryggna z vseh strani, si jaz nisem mogla pomagati, da ne bi stopila v eno izmed trgovin s spominki, ki je bolj spominjala na trgovino s športno opremo. Vse puhovke in puloverji s tipičnimi nordijskimi vzorci so me zelo mikali, a je njihova cena žal segala v nebo. Sem pa vseeno našla najtoplejše rokavice, kar sem jih kdaj videla, zato sem jih za ceno 15€ pač morala vzeti. Tako sva po hitrem postopku iz trgovine spakirala, da ne bi račun postajal še višji in se skupaj s Šnofko, ki je pridno čakala pred trgovino, počasi odpravili nazaj proti našem brlogu. Moram reči, da nama je bil Bergen veliko bolj všeč kot sva pričakovala, saj lahko začutiš morsko sproščeno vzdušje.

Toliko o najinih 2 tednih! Ker je Norveška res polna lepot, so najini dnevi kar polni vožnje in ogledov, zato verjamem, da bo tudi prihodnji teden na sporedu kar nekaj zanimivosti. Spremljajte naju na FB strani ali na IG profilu!




Pa se slišimo prihodnjič...