Search
  • Nastja Rajar

Vlom v San Sebastianu

Uf, tale San Sebastian nama je pa zagodel še preden sva ga sploh obiskala. Res sva ga želela videti, ker poleg tega da je lepo mesto, sem ga res želela pokazati Roku, saj sem ga sama obiskala že 2x. Ampak nikoli mi tam ni bilo potrebno parkirati, zato si nisem mislila, da bo to tak problem za kakršnega se je na koncu izkazal. No, vseeno nam je na koncu uspelo parkirati in prepešačiti celo mesto, juhu!

San Sebastian Potujoči brlog
San Sebastian

V glavnem, prespala sva v bližini San Sebastiana in šele zjutraj začela razmišljati kje bi bilo primerno pustiti naš brlog za čas obiska mesta. Bolj kot sva pregledovala Park4Night, bolj sva bila obupana. Čisto, ampak res čisto vsako parkirišče, je imelo komentarje »ukradli so nam kolesa« ali »vlomili so v avtodom«. V velikih mestih naju to sploh ne preseneča več, ampak na koncu nama je vedno do sedaj uspelo najti neko varovano parkirišče. No, v San Sebastianu takega parkirišča ni. Vsaj midva ga nisva našla. Pa da se razumemo, nisva iskala brezplačnih parkirišč. Bila sva pripravljena plačati kolikor bi že bilo potrebno, a nama žal ni uspelo zapraviti denarja. Na koncu sva izbrala parkirišče v stanovanjskem naselju 4 km oddaljeno od središča mesta, a ko sva prišla tja, je seveda bilo čisto polno. Prazno je bilo le eno mesto, katerega pa nisva želela zasesti, ker kakorkoli imajo v takšnih naseljih prednost prebivalci in ne mi - turisti. Ok, se peljeva do drugega parkirišča, ki je imel precej dobrih komentarjev... Tudi polno. Se peljeva do tretjega... Saj že veste nadaljevanje, a ne? Na koncu sva se odpravila tja kamor sva najmanj želela - na plačljivo parkirišče za avtodome, dokaj blizu centra mesta (43.307899, -2.01433). Cena le-tega je sicer 3,3€ na dan, a v nikakršnem smislu ni varovano. Kljub obilici pozitivnih komentarjev na aplikaciji Park4Night je bila še večja obilica negativnih. Le nekaj dni prej je nekdo zapisal, da so vlomili v 3 avtodome sredi belega dne. Ko sva prišla na to zloglasno parkirišče, sva se nekako pomirila, saj je bilo tam že kakšne 10 avtodomov. Vidno je bilo, da so nekateri tukaj že cel dan ali več in, da v mesto ne bodo zahajali, tako da bo stalno nekdo blizu avtodomov. Ker je bila ura že pozna, sva na hitro pomalcala en toast, popakirala vse vredne stvari in skupaj s Šnofko smo se peš odpravili v mesto.


Kot že rečeno, do centra mesta so bili le 3 km, pot pa skoraj v celoti vodi ob mestnem zalivu. Tako smo si ogledali celotno plažo mesta imenovano Playa de la Concha, ki je kljub precejšnjemu vetru in ne čisto sončnem dnevu, privabila nekaj plavalcev. Kot zanimivost lahko povem, da ima tukaj morje trenutno okrog 13 stopinj.

San Sebastian Playa de la Concha Potujoči brlog
Playa de la Concha

Prav iz tega razloga smo se mi ob plaži le sprehodili ter se podali do mestne hiše, ki je nastala iz nekdanjega kazinoja. Bolj kot sama stavba, so naju očarale rože v parku pred njo. Tulipani in ostale cvetlice so bile v polnem razcvetu, kar je bila prava paša za oči.

San Sebastian  Potujoči brlog
Mestna hiša
San Sebastian  Potujoči brlog
Rože pred mestno hišo

Pot smo nadaljevali čez manjšo marino na bližnji hrib, na katerem stoji grad Mota, ki je bil zgrajen v 12. stoletju. Trenutno je sicer v njem muzej zgodovine mesta, po čemer pa ni najbolj znan. Vsak turist namreč grad prepozna po 12-metrskem kipu Svetega srca, ki bdi na vrhu muzeja in varuje mesto. Viden je od res daleč, zato ga je ob obisku San Sebastiana praktično nemogoče zgrešiti.

San Sebastian Mota Potujoči brlog
Grad Mota z znamenitim kipom na vrhu

Po mestni promenadi smo se vrnili nazaj v stari del mesta, kjer sva začela iskati restavracijo, v kateri bi si lahko privoščila morsko paello. Najin plan je bil, vsaj enkrat poizkusiti omenjeno jed preden zapustimo Španijo in v 6 mesecih nama je še ni uspelo. Ker sva jo za božično večerjo pripravila sama, sva želela preveriti ali je bila vsaj približno podobna originalni jedi. Naju je pa začudilo, da sva restavracijo, v kateri bi jo lahko naročila, kar težko našla. Povsod so namreč ponujali morsko hrano, a paelle niso imeli nikjer. Naposled sva jo le našla in izkazalo se je, da je bila najina različica zelo podobna pravi. Bravo midva!

San Sebastian Potujoči brlog
Roku se cedijo sline ob morski paelli

Po obilnem kosilu smo odstopicljali naprej, do znamenite katedrale. Catedrala del Buen Pastor je zgrajena v neogotskem stilu in je najpomembnejša verska zgradba v Baskiji. Midva se sicer uvrščava med ateiste, a naju arhitektura mestnih katedral vedno znova očara.

San Sebastian katedrala Potujoči brlog
Znamenita katedrala

Pred vrnitvijo v brlog pa smo se sprehodili še do stavbe Palacio de Miramar, ki je nekoč služila kot poletni dom avstro-ogrske kraljice Maríe Cristine. Poročila se je namreč s španskim kraljem Alfonsom XII, ki pa je žal umrl že pri 27 letih in tako zapustil kraljico samo s 3 otroki. Ker ji je bil San Sebastian zelo všeč, ji je mesto ponudilo zemljo, kjer bi si lahko zgradila poletno rezidenco. Kraljica je bila za ponudbo hvaležna, a je ni želela sprejeti, saj ni želela biti mestu v breme. Kasneje je posest kupila in dala zgraditi palačo, ki jo lahko vidimo danes. Tukaj je tako preživljala poletne dni, za mesto pa je bila to zelo dobra vez z Madridom. Mi v palačo sicer nismo vstopili, smo pa uživali na pripadajočem se vrtu.

San Sebastian Palacio de Miramar Potujoči brlog
Palacio de Miramar

Tako se je naš ogled mesta končal in vrnili smo se na zloglasno parkirišče. Malo preden smo prišli »domov« sem Roku rekla »zdaj pa samo drži pesti, da bo naš kamper v redu.« Naslednji stavek pa je bil

»Sranje, tale Nizozemec ima razbito šipo«.

Hitro sva tekla do brloga, ga pregledala z vseh strani in hvala bogu je s kolesi vred ostal živ in zdrav. Ne vem sicer kako je sploh možno, da so Nizozemcema vlomili, glede na to, da je bilo parkirišče polno ljudi, bilo je sredi dneva in bila sta parkirana najbližje sosednjemu parkirišču, torej na najbolj vidnem mestu. Razbili so jima namreč steklo na bivalnem delu in, ker vseeno niso mogli priti v kamper, so uničili še ključavnico. Na njihovo žalost jim je sicer uspelo odnesti le nek nahrbtnik, ki ni vseboval nič vrednega in sončna očala. Veliko več stroškov je torej nastalo s samim vlomom, kot pa s krajo stvari. Midva sva zato čimprej odšla in bila obenem zelo hvaležna, da se niso spravili na najin štirikolesni dom, čeprav je bil parkiran le dva parkirna mesta stran od nizozemskega. Glede na to, da sva bila poleg njiju in še enega francoskega avtodoma edina tujca, sva bila verjetno prav tako vlomilcem precej mamljiva. Kaj jih je odgnalo ne vem, definitivno pa se je še enkrat izkazalo, da se splača imeti malo starejši avtodom, saj je bil nizozemski vidno novejši od najinega. Srečen konec, vse dobro, pravijo.




Pa se slišimo prihodnjič...