Search
  • Potujoči brlog

Zadnji teden na Norveškem

Ja, zdaj pa se je zares izteklo naše potepanje po tej severni državi. Tukaj smo preživeli 2 meseca, zato se ne moremo ravno pritoževati, a vseeno bi z veseljem ostali še par mesecev. Ali pa kar za zmeraj. No, preden napišem litanijo, o tem kaj vse nam je bilo všeč in tudi kaj nam ni bilo, naj najprej napišem kaj smo v teh zadnjih dneh počeli.


Karasjok


Samiji

Od Nordkappa smo v parih dneh prevozili pot ob vzhodni obali do mesta Karasjok blizu finske meje. Poleg tega, da smo tam nameravali prečkati mejo, smo si želeli tudi malo več izvedeti o avtohtonem severnem ljudstvu Sami. Mi to ljudstvo bolj pogosto imenujemo Laponci, čeprav to ni pravilno in celo malce žaljivo. Pravilno ni zato, ker Sami živijo v celotni pokrajini Sapmi, ki se razteza čez Norveško, Švedsko, Finsko in Rusijo, ne le na Laponskem. Izraz pa je žaljiv, saj "lap" pomeni kos blaga, zato lahko izraz Laponec nakazuje na strgana, zakrpana oblačila. Sami drugače govorijo različne samijske jezike, vsi pa spadajo med ugrofinske jezike. V preteklosti so se ukvarjali predvsem z ribolovom, lovom in rejo severnih jelenov, ki za njih predstavljajo smisel življenja. Prav zato so znani po pol-nomadskem stilu življenja, saj pozimi migrirajo za jeleni, poleti pa se vrnejo k svojim družinam. Jelenje meso tako uporabijo za hrano, kožo za postelje, odeje, obleke in obutev, kite za niti za šivanje, predelano mast za milo, kosti in rogovje pa za orodje in orožje. V preteklosti so bili deležni hude diskriminacije, saj so pogosto otroke vzeli staršem, jih poslali v internate in jim prepovedali govoriti samijsko - edini jezik, ki so ga znali. Temu trenutno k sreči ni več tako, saj so postali precej samostojni. Na Norveškem, Finskem in Švedskem imajo svoj parlament, izdajajo svoje časopise in imajo svoje radijske postaje. Območje, kjer jih živi največ (tudi Karasjok), je dvojezično. Čeprav še več Samijev živi v mestu Kautokeino, je Karasjok njihovo "glavno mesto", kjer živi okrog 3.000 ljudi in približno 60.000 severnih jelenov.


Muzej Samijev

Enkrat sem Samije že omenila, ko smo se na Norveškem peljali čez tundro, a tam o njih nismo izvedeli ničesar. Zato smo obiskali muzej Samijev v Karasjoku, kjer sva upala, da bova izvedela kaj več. No, žal nisva. Notranji del muzeja je res kar zaostal, saj je v vsakem prostoru debela knjiga, kjer si o njih, če imaš potrpljenje, sicer lahko marsikaj prebereš. Midva za tako vrsto muzejev res nisva, zato sva se po notranjem delu več ali manj le sprehodila in nato vse informacije dobila (le kje drugje kot) pri najinem prijatelju Googlu. Všeč so nama bile le razstavljene tipične obleke gakti, ki jih nosijo na raznih zabavah, porokah, pogrebih itd. Le-te so, tako kot njihova zastava, rdeče, modre, rumene in zelene barve. Vse so seveda prilagojene ekstremnim zimskim temperaturam. Bolj všeč nama je bil zunanji del muzeja, ki je zastonj (notranjost za odrasle stane 9€/osebo). Sprehodiš se namreč lahko po notranjosti njihovih tipičnih lesenih hišk. Vse imajo travnato streho ali pa so s travo obdane v celoti. V notranjosti na vseh klopeh in posteljah ne manjka jelenjih kož, lesene mize in kotna kurišča. Ogledaš si lahko tudi njihov tipični šotor lavvo, ki s trikotno obliko spominja na indijanske teepeeje. Muzej tako priporočava, a le zunanji del, ki je zastonj 😃.

Samijski parlament

Vseh Samijev je približno 80.000, od tega jih kar okrog 50.000 živi na Norveškem. Prav iz tega razloga, je tukajšnji parlament zanje zelo pomemben. Žal so zaradi korone vsi brezplačni skupinski vodeni ogledi parlammenta odpovedani, a si kljub temu lahko ogledaš del notranjosti. Obisk zelo priporočava, saj stavba preseneti že odzunaj, kaj šele odznotraj. Ogromna lesena knjižnica s knjigami v samijskem jeziku, je osvetljena z nešteto visečimi lučkami. Les skupaj z lučmi naredi tako toplo atmosfero, da bi, sploh v mrzlih zimskih dneh, z veseljem kar kak dan ostal notri in bral knjige. Res je zelo lepo.

Sami Karasjok parlament Potujoči brlog
Sami Karasjok parlament Potujoči brlog

Sprehajalne poti

Ker je bila ura že pozna, smo se odpeljali do manjšega parkirišča (69.455843, 25.515747), kjer smo prespali in zjutraj odšli na sprehod. V bližini je namreč ogromno urejenih poti, ki so trenutno namenjene sprehajalcem, pozimi pa tekačem na smučeh. Celotno območje je zelo veliko, zato verjamem, da se lahko kar dobro natečeš. Mi smo sicer zaenkrat uživali v še ne zasneženi pokrajini, je pa zato že čisto jesenska. Rastlinje pri tleh je čisto rdeče, listnata drevesa in grmički čisto rumeni, najvišje pa se dvigajo visoke zelene smreke. Barvna paleta je res "za dol past". Po sprehodu smo se s težkim srcem poslovili od Norveške in prečkali mejo s Finsko. Če želiš izvedeti kako je potekal prehod meje, kakšne so trenutne koronske zahteve in kako se imamo na Finskem, si lahko tukaj ogledaš najine vloge.

Karasjok Potujoči brlog
Karasjok Potujoči brlog

Povzetek Norveške


Zdaj pa se začne litanija o našem potepanju. Saj ne bom predolga, obljubim. Najprej naj vam povem, da ima ta skandinavska država tudi svoje minuse. Največji je seveda to, da je vse kar precej drago. Midva sva si ogromno zalogo hrane naredila v Nemčiji, poleg tega sva pol časa jedla ribe, pa sva še vedno za tistih par osnovnih stvari v trgovini zmeraj dala 30+€. Drugi minus je bolj banalen in kar smešen, zato verjamem, da večine ljudi ne bo motil - nikjer ne prodajajo trajnega mleka ali toasta. Ker hodiva v trgovino najraje na 14 dni ali še redkeje, nama je to šlo malo na živce, saj sva morala mleko in kruh ves čas kupovati sproti. No, drugih minusov nisva našla, saj je to res čudovita država. Pokazala nam je vse, kar smo si želeli le v sanjah - videli smo 4 kite, vsaj 50 delfinov, neskončno severnih jelenov, 9 losov, 3 večere smo opazovali Auroro, povzpeli smo se na 13 hribov in pri tem naredili vse skupaj 7.552 višinskih metrov, ujela sva 15kg rib, kar pomeni, da sva od 49 dni, od kar sva začela loviti in do konca, kar 28 dni jedla ribe, vozili smo se s 15 trajekti, se v prevoženih 5.000km spustili v ogromno podvodnih tunelov in še in še... Koliko neopisljivih pokrajin, hribov, fjordov in zavitih cest sva videla, ne vem, jih je bilo pa definitivno toliko, da sva resno razmišljala, da bi celotno zimo ostala na Lofotih. Žal se zaradi premalo financ najina velika želja ni uresničila, a vseeno upava, da se nekega dne bo. Sigurna pa sva, da se bomo na Norveško še vrnili. Pa upam, da ne le enkrat. Do takrat pa adijo Norveška in živijo Finska (ter vse države, ki bodo sledile)!



Pa se slišimo prihodnjič...